Spoštovanje ni strah
Včasih se mi zdi, da zelo hitro rečemo: »Jaz ga spoštujem.« Ali pa: »Do nje imam spoštovanje.« Še večkrat pa slišimo stavek: »To je človek, ki ga moraš spoštovati.« Ampak ko se za trenutek ustavimo, se odpre pomembno vprašanje: kaj sploh pomeni nekoga zares spoštovati?
Ali je spoštovanje to, da si tiho, kadar bi najraje nekaj povedala? Je spoštovanje to, da se umakneš, ker ne veš, kakšna bo reakcija drugega? Je spoštovanje to, da paziš na vsako besedo, ker se bojiš, da bo druga oseba eksplodirala, se umaknila, te kaznovala z molkom ali iz tebe naredila problem?
Zame to ni spoštovanje. To je strah. In mislim, da je pomembno, da to dvoje ločimo, ker se v odnosih pogosto zgodi prav to: strah preoblečemo v spoštovanje, potem pa se čudimo, zakaj se ob nekom ne počutimo mirno, varno in sproščeno.
Spoštovanje ni občutek, da moraš ob nekom postati manj vredna. Ni to, da se ves čas meriš, prilagajaš, ugibaš, kaj smeš reči in česa ne smeš. Spoštovanje ni hoja po prstih. Pravo spoštovanje ima drugačen občutek. Ob človeku, ki ga zares spoštuješ, lahko ostaneš ti. Lahko se z njim ne strinjaš in poveš, da te je nekaj prizadelo. Lahko postaviš mejo in pri tem ne izgubiš dostojanstva.
Zame se spoštovanje začne pri resnici. Spoštujem človeka, ki je iskren. Človeka, ki ne laže, ob katerem vem, pri čem sem, tudi če njegova resnica ni vedno prijetna. Iskrenost ni vedno nežna. Včasih zaboli, včasih nas postavi pred ogledalo, včasih nam pokaže nekaj, česar ne bi radi videli. Ampak iskrenost ima eno dragoceno lastnost: daje jasnost. In brez jasnosti ni zaupanja.
Ob tem seveda ne govorim o tisti grobi iskrenosti, kjer nekdo reče: »Jaz sem pač direkten,« potem pa s tem opravičuje nesramnost, poniževanje ali čustveno brezobzirnost. To ni iskrenost, to je pogosto samo pomanjkanje občutka za drugega. Govorim o iskrenosti, ki ima hrbtenico. O človeku, ki zna reči: »Tako čutim. To sem naredil. Tukaj sem se zmotil. Tukaj nisem bil fer. Tega ne znam drugače, ampak želim razumeti.«
Tak človek ni popoln in pravzaprav od ljudi niti ne pričakujem popolnosti. Popolni ljudje me ne zanimajo. Zanimajo me resnični ljudje. Ljudje, ki imajo toliko notranje drže, da se ne skrivajo za lažmi, izgovori in lepimi stavki brez vsebine. Ker ko nekdo laže, ne izgubiš samo zaupanja vanj. Zelo hitro začneš izgubljati tudi stik s sabo.
Najprej se vprašaš, kaj se je sploh zgodilo. Potem se začneš spraševati, zakaj ti tega ni povedal. Potem pa počasi pride tisto najtežje: ali sem jaz narobe razumela, ali pretiravam, ali sem preveč občutljiva, ali sploh lahko verjamem svojemu občutku? In tukaj laž postane nevarna. Ne zato, ker bi šlo samo za en stavek, eno prikrivanje ali eno izmikanje, ampak zato, ker začne rušiti notranjo varnost drugega človeka. Začne rušiti tisti občutek: jaz vem, kaj čutim, jaz vem, kaj sem zaznala, moj občutek nekaj pomeni.
Zato težko spoštujem človeka, ki laže. Ne zato, ker bi od ljudi pričakovala, da nikoli ne zgrešijo. Vsi kdaj odreagiramo iz strahu, vsi se kdaj branimo, vsi se kdaj zapremo, vsi kdaj kaj povemo nerodno ali prepozno. Ampak ogromna razlika je, ali človek potem zmore pogledati vase in reči: »Ja, tukaj nisem bil iskren. Razumem, da sem s tem poškodoval zaupanje. Ni bilo v redu, da sem to obrnil nate.« Ali pa začne dokazovati, da se ni zgodilo nič, da si ti preveč čustvena, da kompliciraš, da delaš dramo, da si narobe slišala, narobe razumela in narobe čutila.
Takrat odnos ne ostane več prostor bližine, postane prostor dokazovanja. In človek, ki je že tako dolgo navajen dvomiti vase, bo tam zelo hitro spet začel dvomiti vase.
Posebej močno me ustavi trenutek, ko vidiš, da se je človek zlagal, potem pa ti v naslednjem stavku govori o spoštovanju. Ne govorim o tem, da je malo nerodno povedal, malo pozabil ali malo drugače obrnil stavek. Govorim o trenutku, ko čutiš, da je bila resnica zavestno premaknjena, prikrita ali obrnjena. In potem sledi njegov govor o spoštovanju.
Takrat nekaj v meni obstane. Ker kako naj govoriva o spoštovanju, če ni osnovne resnice? Kako naj govoriva o odnosu, če jaz čutim, da moram najprej sploh dokazati, kaj se je zgodilo? Kako naj verjamem besedam o spoštovanju, če je dejanje tik pred tem pokazalo nekaj čisto drugega?
To človeka zmede. Ne laž sama, ampak ta prehod, ta skoraj neverjetna lahkotnost, ko nekdo iz laži preide v moraliziranje. Kot da se ni zgodilo nič. Najprej ti nekaj prikrije, potem pa ti razlaga, da mora biti v odnosu spoštovanje. Najprej te postavi v položaj, kjer začneš dvomiti v svoj občutek, potem pa od tebe pričakuje razumevanje, mirnost in dostojanstven odziv.
In tukaj se v meni pojavi zelo jasen notranji stavek: spoštovanje se ne začne z zahtevo, da ga jaz pokažem tebi. Spoštovanje se začne s tem, da ti ne rušiš (moje) realnosti.
Laž ni spoštovanje. Prikrivanje ni spoštovanje. Obračanje zgodbe ni spoštovanje. To, da me najprej zmedeš, potem pa od mene pričakuješ miren, zrel in spoštljiv odziv, tudi ni spoštovanje. To je pogosto samo poskus, da se pogovor premakne stran od bistva. Namesto da bi govorila o tem, da si lagal, zdaj govoriva o tem, kako sem jaz reagirala. Namesto da bi pogledal svojo odgovornost, zdaj ocenjuješ moj ton. Namesto da bi rekel: »Ja, to ni bilo v redu,« začneš govoriti o tem, da si zaslužiš spoštovanje.
Seveda si vsak človek zasluži osnovno dostojanstvo. Nihče ne potrebuje poniževanja, žaljenja ali napadanja. Ampak spoštovanje v odnosu ni isto kot zahteva, da moram mirno požreti tvojo laž. Lahko ostanem dostojanstvena, lahko ne žalim, lahko ne ponižujem in lahko ne napadam, ampak to ne pomeni, da bom zanikala, kar vidim.
Lahko rečem mirno in jasno: »Težko poslušam govor o spoštovanju, ko si mi pravkar lagal.« Lahko rečem: »Zame se spoštovanje začne pri iskrenosti. Brez tega so besede prazne.« Lahko rečem: »Ne moreva preskočiti laži in govoriti o spoštovanju, kot da se ni nič zgodilo.«
To niso napadi, to so meje. In včasih ravno meja pokaže, ali je na drugi strani res človek, ki razume spoštovanje. Če razume spoštovanje, se ne bo ukvarjal samo s tem, kako si ti povedala. Ustavil se bo tudi pri tem, kaj je on naredil. Človek, ki ne razume spoštovanja, pa bo zelo hitro preusmeril pogovor na tvoj ton, tvojo reakcijo, tvojo občutljivost in tvojo “dramo”. In kar naenkrat laž ni več tema. Tema postaneš ti.
V trenutku (moraš) ostati pri sebi, da ne izgubiš stika s svojo realnostjo. Ker včasih ni najbolj boleče to, da se je nekdo zlagal. Najbolj boleče je, da potem pričakuje, da boš ti sodelovala v predstavi, kot da se ni zgodilo nič.
In tukaj pridemo tudi do strahospoštovanja. Ta izraz mi je zanimiv, ker kot da smo strah in spoštovanje zlepili skupaj in potem temu dali skoraj plemenit pomen. Kot da je nekaj vrednega v tem, da se nekoga malo bojiš. Tukaj se ustavim, ker kjer je veliko strahu, je zelo malo pravega spoštovanja.
Lahko se nekoga bojim, lahko se mu prilagodim, pazim, kaj bom rekla. Lahko pred njim utihnem, se delam, da je vse v redu. Lahko se naučim brati njegov ton glasu, izraz na obrazu in razpoloženje. Lahko vnaprej predvidevam, kdaj bo eksplodiral, kdaj se bo umaknil ali kdaj me bo kaznoval z molkom. Ampak to ni spoštovanje, je pa preživetje.
Veliko ljudi je odraščalo v takih odnosih. V družinah, kjer nisi smel preveč čutiti, preveč spraševati, preveč nasprotovati. Kjer si moral biti priden, razumen, tih in ustrežljiv. Kjer je bila ljubezen povezana s tem, koliko se znaš prilagoditi. In potem v odraslosti hitro zamenjamo strah za spoštovanje. Rečemo: »Jaz ga spoštujem.« Telo pa pravi: bojim se njegove reakcije, ne upam povedati resnice, ob njem se izgubim, moram paziti, da ne bo narobe.
Telo zelo dobro ve razliko. Pravo spoštovanje v telesu ne deluje kot krč. Ne čutiš ga kot stiskanje v prsih, zadrževanje diha, previdnost, napetost in stalno analiziranje. Pravo spoštovanje ima več miru in ima več prostora, kjer ostaneš “cela” in pristna.
Seveda to ne pomeni, da je odnos vedno prijeten. Zreli odnosi niso vedno lahki. Včasih je v njih tudi konflikt, neprijetnost, razočaranje … Ampak razlika je, ali lahko v tem ostane dostojanstvo. Ali lahko rečem: »To me je prizadelo. Tega ne želim. Tukaj se ne počutim spoštovano. Potrebujem, da si iskren z mano.« In odnos tega ne kaznuje.
To je zame spoštovanje. Ne to, da se nekdo postavi nadme in jaz ob njem otrpnem. Ne to, da se nekdo dere in potem vsi rečejo, da ima močno avtoriteto. Ne to, da nekdo manipulira, drugi pa hodijo okoli njega po prstih. To ni avtoriteta. To je pogosto samo strah, zavit v prijetnejšo besedo.
Pomembno se mi zdi povedati še nekaj: spoštovati človeka ne pomeni, da sprejmem vsako njegovo vedenje. Lahko razumem, da ima nekdo svoje rane. Lahko razumem, da je imel težko otroštvo. Lahko razumem, da ne zna drugače. Lahko razumem, da ga je strah bližine, odgovornosti ali iskrenosti. Ampak moje razumevanje ni dovoljenje, da drugi hodi po meni.
To je nekaj, kar v odnosih pogosto zamenjamo. Posebej ženske, ker smo bile velikokrat naučene, da moramo razumeti, potrpeti, biti zrele, videti ozadje, ne obsojati in dati še eno možnost. In ja, razumevanje je dragoceno, ampak samo takrat, ko ob njem ne izdamo sebe.
Lahko rečem: »Razumem, da ti je težko, ampak ne sprejemam, da mi lažeš.« Lahko rečem: »Vidim, da se braniš, ampak ne bom več dovolila, da obrneš zgodbo tako, kot da sem problem jaz.« Lahko rečem: »Verjamem, da imaš svoje bolečine, ampak tvoja bolečina ne sme postati moje breme.«
To je spoštovanje do sebe. In brez spoštovanja do sebe tudi spoštovanje do drugega hitro postane samo ugajanje.
Ko razmišljam, kakšnega človeka zares spoštujem, ne pomislim najprej na nekoga, ki ima naziv, status, položaj ali veliko besed. Pomislim na človeka, ki zmore biti resničen. Na človeka, ki ne potrebuje zmage v vsakem pogovoru. Ki ne potrebuje tega, da ima vedno prav. Ki ne potrebuje iz drugega narediti krivca, da bi sam ostal čist.
Spoštujem človeka, ki zna priznati, poslušati in prenesti, da mu nekdo postavi mejo. Spoštujem človeka, ki ne razpade ob vsaki kritiki in ne laže zato, da bi ohranil svojo podobo. Spoštujem človeka, ki ima odnos do resnice. Ne zato, ker je vedno prijeten, vedno miren ali ker nikoli ne zgreši, ampak zato, ker se ne skriva.
In to je redko. Zelo redko.
Zato me ne prepriča več človek, ki govori lepe besede, potem pa za njimi ni odgovornosti. Ne prepriča me več človek, ki obljublja, pa se ne premakne. Ne prepriča me več človek, ki zna razložiti vse, samo svojega dela odgovornosti ne.
Ker spoštovanje se ne gradi z vtisom. Gradi se z dejanji. Počasi, dosledno, v malih trenutkih, kjer se pokaže, kdo si, ko ni več udobno.
Spoštovanja ne moreš izsiliti. Lahko dosežeš, da se te nekdo boji, da ti ne ugovarja, da se umakne ali da pred tabo utihne. Ampak to še ni spoštovanje.
Spoštovanje pride tam, kjer je človek lahko človek. Kjer je lahko resnica izrečena brez ponižanja. Kjer se napaka lahko prizna brez igre moči. Kjer meja ni razumljena kot napad, ampak kot del odnosa.
Zame je spoštovanja vreden človek tisti, ki ne potrebuje laži, da bi obstal. Tisti, ki ne potrebuje mojega strahu, da bi se počutil močnega. Tisti, ki razume, da iskrenost ni grožnja odnosu, ampak njegov temelj.
Ker človeka, ki se ga bojim, lahko poslušam. Lahko se mu prilagodim. Lahko ob njem utihnem. Ampak spoštujem ga šele takrat, ko ob njem lahko ostanem jaz.
In ko je resnica med nama varnejša od laži.
»Zaživi najboljšo verzijo sebe.«
