TL;DR
Izgorelost se pogosto zgodi takrat, ko človek predolgo presega svoje meje, ker verjame, da mora biti močan, odgovoren, priden in vedno na voljo drugim. Telo pa na neki točki začne govoriti tisto, česar sam ni znal ali si ni dovolil izraziti z besedami: dovolj je.
Izgorelost nastane, ko človek predolgo presega svoje meje, zanemarja potrebe, potlači utrujenost in odgovornost postavi pred sebe, dokler telo ne opozori z izčrpanostjo, nespečnostjo ali tesnobo.
Kako se zgodi, da vedno znova zdržimo preveč – dokler telo ne reče dovolj
Pogosto izgorijo ljudje, ki so najbolj odgovorni, najbolj zanesljivi in najbolj predani.
To so ljudje, ki so navajeni »zdržati«. Ki so navajeni prevzeti odgovornost in verjamejo, da morajo biti močni, da morajo stvari držati skupaj in da ne smejo razočarati drugih.
Dolgo časa jim to tudi uspeva. Dokler nekega dne telo ne reče: dovolj.
V psihoterapiji pogosto srečujem ljudi, ki pridejo šele takrat, ko jih telo ustavi – ko se pojavi kronična utrujenost, nespečnost, tesnoba ali občutek popolne izčrpanosti. Takrat rečejo stavek, ki ga slišim pogosto:
»Ne razumem, kaj se mi je zgodilo. Vedno sem vse zmogl-a.«
Izgorelost se skoraj nikoli ne zgodi čez noč. Običajno je rezultat dolgotrajnih notranjih vzorcev, ki nas vodijo v to, da vedno znova presežemo svoje meje.
Razumevanje teh vzorcev je pomemben korak na poti samozavedanja.
Pretirana odgovornost
Eden najpogostejših vzorcev pri izgorelosti je občutek, da mora človek poskrbeti za vse.
Takšni ljudje pogosto prevzamejo več nalog kot drugi iz njegovega okolja. Težko prosijo za pomoč in imajo občutek, da stvari ne bodo urejene, če jih ne bodo uredili sami.
V terapiji pogosto slišim stavke: »Če jaz ne naredim, ne bo nihče.« ali »Ne morem pustiti drugih na cedilu.«
Na prvi pogled se takšna drža zdi zelo odgovorna in zrela. In pogosto tudi je!
Težava nastane takrat, ko ta notranji občutek odgovornosti postane tako močan, da človek ne zna več prepoznati, kdaj je zanj nekaj preveč.
V psihodinamski psihoterapiji pogosto raziskujemo, od kod ta vzorec izvira. Veliko ljudi je že zelo zgodaj v življenju prevzelo vlogo tistega, ki mora biti močan, razumen ali odgovoren za druge. Sčasoma ta vloga postane del identitete.
Ko človek izgubi stik s svojimi potrebami
Veliko ljudi, ki izgori, dolgo časa sploh ne zazna svojih potreb.
Ko jih vprašam, kako so, pogosto odgovorijo: »Saj ni tako hudo.«, »Drugi imajo še huje.«
Gre za subtilen obrambni mehanizem – minimaliziranje lastne stiske. Človek se navadi, da svoje potrebe potisne na zadnje mesto.
Dolga leta skrbi za druge – za partnerja, otroke, sodelavce, starše – in pri tem postopoma izgubi stik s sabo.
Ni redko, da nekdo v terapiji prvič izreče stavek: »Sploh ne vem več, kaj jaz potrebujem.«
To je pogosto zelo pomemben trenutek. Prav tu se začne proces ponovnega stika s sabo.
Perfekcionizem – stalna notranja napetost
Pri mnogih ljudeh, ki doživijo izgorelost, je prisoten tudi perfekcionizem.
Takšna oseba ima močan notranji občutek, da mora biti delo opravljeno brez napak. Da mora izpolniti pričakovanja drugih in da si ne sme privoščiti šibkosti.
Pogoste misli so: »Vedno mora biti narejeno prav.« ali »Ne morem si privoščiti napake.«
Perfekcionizem ustvarja stalno notranjo napetost. Človek si redko dovoli počitek, ker vedno obstaja še nekaj, kar bi lahko naredil bolje.
Navzven je takšna oseba pogosto zelo uspešna in učinkovita. Navznoter pa živi v stalnem občutku pritiska.
Ko o težavah govorimo samo z glavo
Nekateri ljudje svojo situacijo zelo dobro razumejo na racionalni ravni, vendar so odrezani od čustvenega doživljanja. V psihologiji temu rečemo intelektualizacija.
Tak človek lahko zelo jasno razloži, kaj se mu dogaja, vendar o tem govori skoraj brez stika z občutki.
Na primer: »Logično je, da sem utrujen.« in »Takšno je pač življenje.«
Ta obrambni mehanizem pomaga ohraniti občutek nadzora. Hkrati pa lahko preprečuje stik z občutki, ki bi človeka opozorili, da je obremenitev postala prevelika.
Ugajanje drugim in težave z mejami
Veliko ljudi, ki izgori, ima močno potrebo po tem, da bi bili sprejeti, razumljeni in cenjeni.
Zato težko rečejo ne. Raje prevzamejo dodatno nalogo, kot da bi tvegali konflikt ali razočaranje drugih. V terapiji pogosto slišim: »Nočem povzročati težav.« ali »Raje naredim jaz.«
Na prvi pogled je takšna drža videti zelo prijazna. Toda dolgoročno pomeni, da človek vedno znova prestopa lastne meje. Tukaj pogosto govorim o razliki med tistimi, ki ugajajo in tistimi, ki postavijo mejo. Prvi želijo ohraniti mir v odnosih za vsako ceno, drugi pa se učijo povedati resnico o tem, kaj je za njih v redu – in kaj ni.
Ko telo začne govoriti
Jeza je pomembno čustvo. Pomaga nam prepoznati, kdaj je nekaj za nas preveč. Pri ljudeh, ki izgorevajo, pa je jeza pogosto potisnjena v ozadje. Namesto da bi rekli:
»To je zame preveč.« rečejo: »Ni problema.«
Toda potlačena napetost nekam mora iti.
Zato se pogosto začne izražati skozi telo:
- kronična utrujenost
- napetost v telesu
- nespečnost
- izguba energije
- občutek notranje praznine
Telo na neki točki začne govoriti tisto, česar človek ni mogel izraziti z besedami.
Izgorelost kot povabilo k večjemu samozavedanju
Izgorelost pogosto ni znak šibkosti. Pogosto je znak, da je človek predolgo nosil več, kot bi bilo zdravo.
Psihoterapija pri tem ne pomeni le zmanjšanja stresa ali boljšega upravljanja časa. Pomeni tudi raziskovanje notranjih vzorcev – zakaj vedno znova prevzamemo preveč, zakaj težko postavimo mejo in zakaj svoje potrebe postavljamo na zadnje mesto.
Ko začnemo razvijati več samozavedanja, se začnejo odpirati tudi nove možnosti.
Človek se lahko postopoma uči živeti drugače:
- z več posluha za svoje telo,
- z več spoštovanja do svojih meja
- in z več ravnovesja med tem, kar daje drugim, in tem, kar potrebuje sam.
Vabilo v Center samozavedanja
Če se prepoznate v teh vzorcih – v pretirani odgovornosti, utrujenosti ali občutku, da vedno znova zdržite preveč – je to lahko pomemben trenutek za premislek.
V Centru samozavedanja ustvarjam prostor za ljudi, ki želijo bolje razumeti sebe, svoje notranje vzorce in odnose.
Psihoterapija lahko pomaga, da postopoma ponovno vzpostavite stik s sabo, okrepite svoje meje in najdete več notranjega ravnovesja.
Vabim vas v Center samozavedanja – da zaživite najboljšo verzijo sebe.
