Author: admin

  • Spoštovanje se začne z resnico

    Spoštovanje ni strah

    Včasih se mi zdi, da zelo hitro rečemo: »Jaz ga spoštujem.« Ali pa: »Do nje imam spoštovanje.« Še večkrat pa slišimo stavek: »To je človek, ki ga moraš spoštovati.« Ampak ko se za trenutek ustavimo, se odpre pomembno vprašanje: kaj sploh pomeni nekoga zares spoštovati?

    Ali je spoštovanje to, da si tiho, kadar bi najraje nekaj povedala? Je spoštovanje to, da se umakneš, ker ne veš, kakšna bo reakcija drugega? Je spoštovanje to, da paziš na vsako besedo, ker se bojiš, da bo druga oseba eksplodirala, se umaknila, te kaznovala z molkom ali iz tebe naredila problem?

    Zame to ni spoštovanje. To je strah. In mislim, da je pomembno, da to dvoje ločimo, ker se v odnosih pogosto zgodi prav to: strah preoblečemo v spoštovanje, potem pa se čudimo, zakaj se ob nekom ne počutimo mirno, varno in sproščeno.

    Spoštovanje ni občutek, da moraš ob nekom postati manj vredna. Ni to, da se ves čas meriš, prilagajaš, ugibaš, kaj smeš reči in česa ne smeš. Spoštovanje ni hoja po prstih. Pravo spoštovanje ima drugačen občutek. Ob človeku, ki ga zares spoštuješ, lahko ostaneš ti. Lahko se z njim ne strinjaš in poveš, da te je nekaj prizadelo. Lahko postaviš mejo in pri tem ne izgubiš dostojanstva.

    Zame se spoštovanje začne pri resnici. Spoštujem človeka, ki je iskren. Človeka, ki ne laže, ob katerem vem, pri čem sem, tudi če njegova resnica ni vedno prijetna. Iskrenost ni vedno nežna. Včasih zaboli, včasih nas postavi pred ogledalo, včasih nam pokaže nekaj, česar ne bi radi videli. Ampak iskrenost ima eno dragoceno lastnost: daje jasnost. In brez jasnosti ni zaupanja.

    Ob tem seveda ne govorim o tisti grobi iskrenosti, kjer nekdo reče: »Jaz sem pač direkten,« potem pa s tem opravičuje nesramnost, poniževanje ali čustveno brezobzirnost. To ni iskrenost, to je pogosto samo pomanjkanje občutka za drugega. Govorim o iskrenosti, ki ima hrbtenico. O človeku, ki zna reči: »Tako čutim. To sem naredil. Tukaj sem se zmotil. Tukaj nisem bil fer. Tega ne znam drugače, ampak želim razumeti.«

    Tak človek ni popoln in pravzaprav od ljudi niti ne pričakujem popolnosti. Popolni ljudje me ne zanimajo. Zanimajo me resnični ljudje. Ljudje, ki imajo toliko notranje drže, da se ne skrivajo za lažmi, izgovori in lepimi stavki brez vsebine. Ker ko nekdo laže, ne izgubiš samo zaupanja vanj. Zelo hitro začneš izgubljati tudi stik s sabo.

    Najprej se vprašaš, kaj se je sploh zgodilo. Potem se začneš spraševati, zakaj ti tega ni povedal. Potem pa počasi pride tisto najtežje: ali sem jaz narobe razumela, ali pretiravam, ali sem preveč občutljiva, ali sploh lahko verjamem svojemu občutku? In tukaj laž postane nevarna. Ne zato, ker bi šlo samo za en stavek, eno prikrivanje ali eno izmikanje, ampak zato, ker začne rušiti notranjo varnost drugega človeka. Začne rušiti tisti občutek: jaz vem, kaj čutim, jaz vem, kaj sem zaznala, moj občutek nekaj pomeni.

    Zato težko spoštujem človeka, ki laže. Ne zato, ker bi od ljudi pričakovala, da nikoli ne zgrešijo. Vsi kdaj odreagiramo iz strahu, vsi se kdaj branimo, vsi se kdaj zapremo, vsi kdaj kaj povemo nerodno ali prepozno. Ampak ogromna razlika je, ali človek potem zmore pogledati vase in reči: »Ja, tukaj nisem bil iskren. Razumem, da sem s tem poškodoval zaupanje. Ni bilo v redu, da sem to obrnil nate.« Ali pa začne dokazovati, da se ni zgodilo nič, da si ti preveč čustvena, da kompliciraš, da delaš dramo, da si narobe slišala, narobe razumela in narobe čutila.

    Takrat odnos ne ostane več prostor bližine, postane prostor dokazovanja. In človek, ki je že tako dolgo navajen dvomiti vase, bo tam zelo hitro spet začel dvomiti vase.

    Posebej močno me ustavi trenutek, ko vidiš, da se je človek zlagal, potem pa ti v naslednjem stavku govori o spoštovanju. Ne govorim o tem, da je malo nerodno povedal, malo pozabil ali malo drugače obrnil stavek. Govorim o trenutku, ko čutiš, da je bila resnica zavestno premaknjena, prikrita ali obrnjena. In potem sledi njegov govor o spoštovanju.

    Takrat nekaj v meni obstane. Ker kako naj govoriva o spoštovanju, če ni osnovne resnice? Kako naj govoriva o odnosu, če jaz čutim, da moram najprej sploh dokazati, kaj se je zgodilo? Kako naj verjamem besedam o spoštovanju, če je dejanje tik pred tem pokazalo nekaj čisto drugega?

    To človeka zmede. Ne laž sama, ampak ta prehod, ta skoraj neverjetna lahkotnost, ko nekdo iz laži preide v moraliziranje. Kot da se ni zgodilo nič. Najprej ti nekaj prikrije, potem pa ti razlaga, da mora biti v odnosu spoštovanje. Najprej te postavi v položaj, kjer začneš dvomiti v svoj občutek, potem pa od tebe pričakuje razumevanje, mirnost in dostojanstven odziv.

    In tukaj se v meni pojavi zelo jasen notranji stavek: spoštovanje se ne začne z zahtevo, da ga jaz pokažem tebi. Spoštovanje se začne s tem, da ti ne rušiš (moje) realnosti.

    Laž ni spoštovanje. Prikrivanje ni spoštovanje. Obračanje zgodbe ni spoštovanje. To, da me najprej zmedeš, potem pa od mene pričakuješ miren, zrel in spoštljiv odziv, tudi ni spoštovanje. To je pogosto samo poskus, da se pogovor premakne stran od bistva. Namesto da bi govorila o tem, da si lagal, zdaj govoriva o tem, kako sem jaz reagirala. Namesto da bi pogledal svojo odgovornost, zdaj ocenjuješ moj ton. Namesto da bi rekel: »Ja, to ni bilo v redu,« začneš govoriti o tem, da si zaslužiš spoštovanje.

    Seveda si vsak človek zasluži osnovno dostojanstvo. Nihče ne potrebuje poniževanja, žaljenja ali napadanja. Ampak spoštovanje v odnosu ni isto kot zahteva, da moram mirno požreti tvojo laž. Lahko ostanem dostojanstvena, lahko ne žalim, lahko ne ponižujem in lahko ne napadam, ampak to ne pomeni, da bom zanikala, kar vidim.

    Lahko rečem mirno in jasno: »Težko poslušam govor o spoštovanju, ko si mi pravkar lagal.« Lahko rečem: »Zame se spoštovanje začne pri iskrenosti. Brez tega so besede prazne.« Lahko rečem: »Ne moreva preskočiti laži in govoriti o spoštovanju, kot da se ni nič zgodilo.«

    To niso napadi, to so meje. In včasih ravno meja pokaže, ali je na drugi strani res človek, ki razume spoštovanje. Če razume spoštovanje, se ne bo ukvarjal samo s tem, kako si ti povedala. Ustavil se bo tudi pri tem, kaj je on naredil. Človek, ki ne razume spoštovanja, pa bo zelo hitro preusmeril pogovor na tvoj ton, tvojo reakcijo, tvojo občutljivost in tvojo “dramo”. In kar naenkrat laž ni več tema. Tema postaneš ti.

    V trenutku (moraš) ostati pri sebi, da ne izgubiš stika s svojo realnostjo. Ker včasih ni najbolj boleče to, da se je nekdo zlagal. Najbolj boleče je, da potem pričakuje, da boš ti sodelovala v predstavi, kot da se ni zgodilo nič.

    In tukaj pridemo tudi do strahospoštovanja. Ta izraz mi je zanimiv, ker kot da smo strah in spoštovanje zlepili skupaj in potem temu dali skoraj plemenit pomen. Kot da je nekaj vrednega v tem, da se nekoga malo bojiš. Tukaj se ustavim, ker kjer je veliko strahu, je zelo malo pravega spoštovanja.

    Lahko se nekoga bojim, lahko se mu prilagodim, pazim, kaj bom rekla. Lahko pred njim utihnem, se delam, da je vse v redu. Lahko se naučim brati njegov ton glasu, izraz na obrazu in razpoloženje. Lahko vnaprej predvidevam, kdaj bo eksplodiral, kdaj se bo umaknil ali kdaj me bo kaznoval z molkom. Ampak to ni spoštovanje, je pa preživetje.

    Veliko ljudi je odraščalo v takih odnosih. V družinah, kjer nisi smel preveč čutiti, preveč spraševati, preveč nasprotovati. Kjer si moral biti priden, razumen, tih in ustrežljiv. Kjer je bila ljubezen povezana s tem, koliko se znaš prilagoditi. In potem v odraslosti hitro zamenjamo strah za spoštovanje. Rečemo: »Jaz ga spoštujem.« Telo pa pravi: bojim se njegove reakcije, ne upam povedati resnice, ob njem se izgubim, moram paziti, da ne bo narobe.

    Telo zelo dobro ve razliko. Pravo spoštovanje v telesu ne deluje kot krč. Ne čutiš ga kot stiskanje v prsih, zadrževanje diha, previdnost, napetost in stalno analiziranje. Pravo spoštovanje ima več miru in ima več prostora, kjer ostaneš “cela” in pristna.

    Seveda to ne pomeni, da je odnos vedno prijeten. Zreli odnosi niso vedno lahki. Včasih je v njih tudi konflikt, neprijetnost, razočaranje … Ampak razlika je, ali lahko v tem ostane dostojanstvo. Ali lahko rečem: »To me je prizadelo. Tega ne želim. Tukaj se ne počutim spoštovano. Potrebujem, da si iskren z mano.« In odnos tega ne kaznuje.

    To je zame spoštovanje. Ne to, da se nekdo postavi nadme in jaz ob njem otrpnem. Ne to, da se nekdo dere in potem vsi rečejo, da ima močno avtoriteto. Ne to, da nekdo manipulira, drugi pa hodijo okoli njega po prstih. To ni avtoriteta. To je pogosto samo strah, zavit v prijetnejšo besedo.

    Pomembno se mi zdi povedati še nekaj: spoštovati človeka ne pomeni, da sprejmem vsako njegovo vedenje. Lahko razumem, da ima nekdo svoje rane. Lahko razumem, da je imel težko otroštvo. Lahko razumem, da ne zna drugače. Lahko razumem, da ga je strah bližine, odgovornosti ali iskrenosti. Ampak moje razumevanje ni dovoljenje, da drugi hodi po meni.

    To je nekaj, kar v odnosih pogosto zamenjamo. Posebej ženske, ker smo bile velikokrat naučene, da moramo razumeti, potrpeti, biti zrele, videti ozadje, ne obsojati in dati še eno možnost. In ja, razumevanje je dragoceno, ampak samo takrat, ko ob njem ne izdamo sebe.

    Lahko rečem: »Razumem, da ti je težko, ampak ne sprejemam, da mi lažeš.« Lahko rečem: »Vidim, da se braniš, ampak ne bom več dovolila, da obrneš zgodbo tako, kot da sem problem jaz.« Lahko rečem: »Verjamem, da imaš svoje bolečine, ampak tvoja bolečina ne sme postati moje breme.«

    To je spoštovanje do sebe. In brez spoštovanja do sebe tudi spoštovanje do drugega hitro postane samo ugajanje.

    Ko razmišljam, kakšnega človeka zares spoštujem, ne pomislim najprej na nekoga, ki ima naziv, status, položaj ali veliko besed. Pomislim na človeka, ki zmore biti resničen. Na človeka, ki ne potrebuje zmage v vsakem pogovoru. Ki ne potrebuje tega, da ima vedno prav. Ki ne potrebuje iz drugega narediti krivca, da bi sam ostal čist.

    Spoštujem človeka, ki zna priznati, poslušati in prenesti, da mu nekdo postavi mejo. Spoštujem človeka, ki ne razpade ob vsaki kritiki in ne laže zato, da bi ohranil svojo podobo. Spoštujem človeka, ki ima odnos do resnice. Ne zato, ker je vedno prijeten, vedno miren ali ker nikoli ne zgreši, ampak zato, ker se ne skriva.

    In to je redko. Zelo redko.

    Zato me ne prepriča več človek, ki govori lepe besede, potem pa za njimi ni odgovornosti. Ne prepriča me več človek, ki obljublja, pa se ne premakne. Ne prepriča me več človek, ki zna razložiti vse, samo svojega dela odgovornosti ne.

    Ker spoštovanje se ne gradi z vtisom. Gradi se z dejanji. Počasi, dosledno, v malih trenutkih, kjer se pokaže, kdo si, ko ni več udobno.

    Spoštovanja ne moreš izsiliti. Lahko dosežeš, da se te nekdo boji, da ti ne ugovarja, da se umakne ali da pred tabo utihne. Ampak to še ni spoštovanje.

    Spoštovanje pride tam, kjer je človek lahko človek. Kjer je lahko resnica izrečena brez ponižanja. Kjer se napaka lahko prizna brez igre moči. Kjer meja ni razumljena kot napad, ampak kot del odnosa.

    Zame je spoštovanja vreden človek tisti, ki ne potrebuje laži, da bi obstal. Tisti, ki ne potrebuje mojega strahu, da bi se počutil močnega. Tisti, ki razume, da iskrenost ni grožnja odnosu, ampak njegov temelj.

    Ker človeka, ki se ga bojim, lahko poslušam. Lahko se mu prilagodim. Lahko ob njem utihnem. Ampak spoštujem ga šele takrat, ko ob njem lahko ostanem jaz.

    In ko je resnica med nama varnejša od laži.

    »Zaživi najboljšo verzijo sebe.«

  • Ne razlagaj več. Začni se poslušati.

    TL;DR

    Samozavedanje ni nekaj, kar razumeš samo z glavo. Začne se, ko prisluhneš telesu, občutkom in potrebam ter se nehaš izgubljati v razlaganju.


    Telo pogosto pove resnico veliko prej, preden jo zmoremo priznati z besedami.


    Samozavedanje je iskrena izkušnja sebe.

    Veliko ljudi pride k meni z zelo podobnim občutkom. Navzven življenje nekako teče. Delo, odnosi, vsakdan. Znotraj pa je stalna napetost. Utrujenost, ki ne mine. Nemir, ki se oglasi ravno takrat, ko bi se telo moralo umiriti.

    In pogosto stavek:
    »Ne vem več, kaj sploh čutim.« ali »Ne vem več, kdo sem.«

    Dolga leta sem tudi sama živela tako. Bila sem zanesljiva, odgovorna, močna.
    Zelo dobro sem znala razlagati – sebi in drugim. Zakaj še zdržim. Zakaj bom še malo potrpežljiva. Zakaj zdaj res ni pravi trenutek, da bi rekla ne.

    A telo ima svoj jezik.
    In pride trenutek, ko razlage ne pomagajo več.

    Poslušanje, ki se ne zgodi v glavi

    Izguba stika s sabo se ne zgodi nenadoma. Je tih, postopen proces. Začne se s preslišanim signalom. Z utrujenostjo, ki jo potisnemo. Z nelagodjem, ki ga racionaliziramo. Z jezo, ki jo hitro utišamo. Z občutkom, da moramo biti razumevajoči, prilagodljivi, “zreli” – ali pa preprosto pametni, ker smo šolani.

    Takrat se pogosto okrepi nekaj drugega: razlaganje:

    • zakaj nekaj ni mogoče.
    • Zakaj bomo še malo počakali.
    • Zakaj razumemo druge.
    • Zakaj bomo tokrat še popustili.

    Razlaga postane strategija preživetja. Način, kako ostati v odnosu – tudi takrat, ko ob tem izgubljamo stik s sabo.

    Samozavedanje kot odnos do sebe

    Samozavedanje, kot ga razumem sama, ni samo to, da vemo, kaj se nam dogaja.
    Je sposobnost, da se ustavimo in zaznamo:

    • kaj se dogaja v mojem telesu?
    • Kaj čutim (ne samo, kaj mislim)?
    • Kaj v resnici potrebujem?

    Samozavedanje pomeni, da se začnemo jemati resno in ni dejanje, ki je egoistično in sebično. Ampak je iskreno – do sebe. In ravno tu se začnejo pojavljati prve meje.

    Meja, ki se pojavi v telesu

    Meje ne postavimo zato, ker smo močni. Postavimo jih zato, ker se slišimo. Ko se začnemo poslušati, se meje pogosto pojavijo zelo preprosto. V obliki stavkov, ki niso napadalni, niso razlagajoči, niso opravičujoči.

    Na primer:

    • »Zdaj se o tem ne želim pogovarjati.«
    • »Za to nisem na voljo.«
    • »To sem že povedala. Moja odločitev ostaja.«

    Takšni stavki niso hladni. Vidim jih kot jasne stavke. In prav ta jasnost je pogosto najbolj sočutna oblika komunikacije – do sebe in do drugega.

    Seveda se ob tem pogosto pojavi krivda. Ne zato, ker bi delali nekaj narobe, ampak zato, ker delamo nekaj novega.

    Ko nehaš razlagati in ostaneš

    Ko nehamo razlagati, se zgodi nekaj pomembnega. Nehamo se zagovarjati. Ne iščemo več pravih besed, da bi bili sprejeti. Ne prevzemamo več odgovornosti za občutke in vedenja drugih ljudi.

    Namesto tega začnemo opazovati:

    • kaj se zgodi v telesu, ko rečemo ne?
    • Kako hitro se želimo popraviti?
    • Kje začutimo strah, da bomo zapuščeni, zavrnjeni, nerazumljeni?

    To so znaki, da se stik z nami vrača.

    Veliko ljudi mi pove, da šele takrat opazijo, kako zelo so bili ves čas v glavi. Koliko energije je šlo v premlevanje, notranje dialoge, pripravljanje všečnih odgovorov.

    Ko se začnejo poslušati, se nekaj umiri. Najprej v telesu. Potem v življenju.

    Telo kot kompas k samozavedanju

    Pogosto izgovorim stavke kot so: »Meja se ne začne v glavi. Začne se v telesu. V stisnjenem želodcu. V napetih ramenih. V bolečih menstrualnih ciklih. V utrujenosti, ki ne izgine niti po počitku. V nemiru, ki se oglasi zvečer, ko se svet ustavi.«

    Telo vedno ve prej in ko ga slišimo in začnemo poslušati, se odgovori začnejo sestavljati sami. Meje takrat niso prisila, so zvestoba sebi.

    V zadnjem času opažam, da se vedno znova vračam k istim vprašanjem – pri klientkah in klientih, na delavnicah, v pogovorih in tudi pri sebi:

    – kako ostati v stiku, ko rečem(o) ne?
    – Kako postaviti mejo na ljubeč način?
    – Kako zdržati, ko nas ne slišijo?
    – Kako ne zdrsniti nazaj v razlaganje?

    Ta vprašanja se ne razrešijo naenkrat. Ne z enim pogovorom. In ne z eno odločitvijo.

    Ta blog je začetek pogovora

    Če si se v tem zapisu prepoznal/a – v utrujenosti, v premlevanju, v občutku, da moraš vse razložiti, da bo mir – potem je to morda tisti tihi trenutek, ko se lahko ustaviš.

    Ne zato, da bi vse rešil/a. Ampak zato, da se začneš poslušati.

    In če danes odneseš samo eno misel, naj bo ta:
    ni ti treba imeti odgovorov, da bi bil/a v stiku s sabo. Dovolj je, da se začneš slišati.

    Če želiš ta stik s sabo poglabljati ob podpori, v varnem prostoru, kjer ni treba razlagati, dokazovati ali hiteti, te vabim v Center samozavedanja, da zaživiš najboljšo verzijo sebe.
    Takšno, ki zna slišati sebe in ostati pri sebi – tudi v odnosih.

    Lahko začneš čisto preprosto.
    Rezerviraš termin in narediva prvi korak.

    Delam v Celju, Žalcu in Šentjurju ter tudi online.
    📞 041 372 076
    ✉️ info@postavi-meje.si

    In ja – če si želiš, da ti je lažje v telesu, v odnosih in v življenju:

    tukaj sem.

  • Ko telo reče dovolj: zakaj izgorevajo najbolj odgovorni ljudje

    TL;DR

    Izgorelost se pogosto zgodi takrat, ko človek predolgo presega svoje meje, ker verjame, da mora biti močan, odgovoren, priden in vedno na voljo drugim. Telo pa na neki točki začne govoriti tisto, česar sam ni znal ali si ni dovolil izraziti z besedami: dovolj je.


    Izgorelost nastane, ko človek predolgo presega svoje meje, zanemarja potrebe, potlači utrujenost in odgovornost postavi pred sebe, dokler telo ne opozori z izčrpanostjo, nespečnostjo ali tesnobo.


    Kako se zgodi, da vedno znova zdržimo preveč – dokler telo ne reče dovolj

    Pogosto izgorijo ljudje, ki so najbolj odgovorni, najbolj zanesljivi in najbolj predani.

    To so ljudje, ki so navajeni »zdržati«. Ki so navajeni prevzeti odgovornost in verjamejo, da morajo biti močni, da morajo stvari držati skupaj in da ne smejo razočarati drugih.

    Dolgo časa jim to tudi uspeva. Dokler nekega dne telo ne reče: dovolj.

    V psihoterapiji pogosto srečujem ljudi, ki pridejo šele takrat, ko jih telo ustavi – ko se pojavi kronična utrujenost, nespečnost, tesnoba ali občutek popolne izčrpanosti. Takrat rečejo stavek, ki ga slišim pogosto:

    »Ne razumem, kaj se mi je zgodilo. Vedno sem vse zmogl-a.«

    Izgorelost se skoraj nikoli ne zgodi čez noč. Običajno je rezultat dolgotrajnih notranjih vzorcev, ki nas vodijo v to, da vedno znova presežemo svoje meje.

    Razumevanje teh vzorcev je pomemben korak na poti samozavedanja.

    Pretirana odgovornost

    Eden najpogostejših vzorcev pri izgorelosti je občutek, da mora človek poskrbeti za vse.

    Takšni ljudje pogosto prevzamejo več nalog kot drugi iz njegovega okolja. Težko prosijo za pomoč in imajo občutek, da stvari ne bodo urejene, če jih ne bodo uredili sami.

    V terapiji pogosto slišim stavke: »Če jaz ne naredim, ne bo nihče.« ali »Ne morem pustiti drugih na cedilu.«

    Na prvi pogled se takšna drža zdi zelo odgovorna in zrela. In pogosto tudi je!
    Težava nastane takrat, ko ta notranji občutek odgovornosti postane tako močan, da človek ne zna več prepoznati, kdaj je zanj nekaj preveč.

    V psihodinamski psihoterapiji pogosto raziskujemo, od kod ta vzorec izvira. Veliko ljudi je že zelo zgodaj v življenju prevzelo vlogo tistega, ki mora biti močan, razumen ali odgovoren za druge. Sčasoma ta vloga postane del identitete.

    Ko človek izgubi stik s svojimi potrebami

    Veliko ljudi, ki izgori, dolgo časa sploh ne zazna svojih potreb.

    Ko jih vprašam, kako so, pogosto odgovorijo: »Saj ni tako hudo.«, »Drugi imajo še huje.«

    Gre za subtilen obrambni mehanizem – minimaliziranje lastne stiske. Človek se navadi, da svoje potrebe potisne na zadnje mesto.

    Dolga leta skrbi za druge – za partnerja, otroke, sodelavce, starše – in pri tem postopoma izgubi stik s sabo.

    Ni redko, da nekdo v terapiji prvič izreče stavek: »Sploh ne vem več, kaj jaz potrebujem.«

    To je pogosto zelo pomemben trenutek. Prav tu se začne proces ponovnega stika s sabo.

    Perfekcionizem – stalna notranja napetost

    Pri mnogih ljudeh, ki doživijo izgorelost, je prisoten tudi perfekcionizem.

    Takšna oseba ima močan notranji občutek, da mora biti delo opravljeno brez napak. Da mora izpolniti pričakovanja drugih in da si ne sme privoščiti šibkosti.

    Pogoste misli so: »Vedno mora biti narejeno prav.« ali »Ne morem si privoščiti napake.«

    Perfekcionizem ustvarja stalno notranjo napetost. Človek si redko dovoli počitek, ker vedno obstaja še nekaj, kar bi lahko naredil bolje.

    Navzven je takšna oseba pogosto zelo uspešna in učinkovita. Navznoter pa živi v stalnem občutku pritiska.

    Ko o težavah govorimo samo z glavo

    Nekateri ljudje svojo situacijo zelo dobro razumejo na racionalni ravni, vendar so odrezani od čustvenega doživljanja. V psihologiji temu rečemo intelektualizacija.

    Tak človek lahko zelo jasno razloži, kaj se mu dogaja, vendar o tem govori skoraj brez stika z občutki.

    Na primer: »Logično je, da sem utrujen.« in »Takšno je pač življenje.«

    Ta obrambni mehanizem pomaga ohraniti občutek nadzora. Hkrati pa lahko preprečuje stik z občutki, ki bi človeka opozorili, da je obremenitev postala prevelika.

    Ugajanje drugim in težave z mejami

    Veliko ljudi, ki izgori, ima močno potrebo po tem, da bi bili sprejeti, razumljeni in cenjeni.

    Zato težko rečejo ne. Raje prevzamejo dodatno nalogo, kot da bi tvegali konflikt ali razočaranje drugih. V terapiji pogosto slišim: »Nočem povzročati težav.« ali »Raje naredim jaz.«

    Na prvi pogled je takšna drža videti zelo prijazna. Toda dolgoročno pomeni, da človek vedno znova prestopa lastne meje. Tukaj pogosto govorim o razliki med tistimi, ki ugajajo in tistimi, ki postavijo mejo. Prvi želijo ohraniti mir v odnosih za vsako ceno, drugi pa se učijo povedati resnico o tem, kaj je za njih v redu – in kaj ni.

    Ko telo začne govoriti

    Jeza je pomembno čustvo. Pomaga nam prepoznati, kdaj je nekaj za nas preveč. Pri ljudeh, ki izgorevajo, pa je jeza pogosto potisnjena v ozadje. Namesto da bi rekli:

    »To je zame preveč.« rečejo: »Ni problema.«

    Toda potlačena napetost nekam mora iti.

    Zato se pogosto začne izražati skozi telo:

    • kronična utrujenost
    • napetost v telesu
    • nespečnost
    • izguba energije
    • občutek notranje praznine

    Telo na neki točki začne govoriti tisto, česar človek ni mogel izraziti z besedami.

    Izgorelost kot povabilo k večjemu samozavedanju

    Izgorelost pogosto ni znak šibkosti. Pogosto je znak, da je človek predolgo nosil več, kot bi bilo zdravo.

    Psihoterapija pri tem ne pomeni le zmanjšanja stresa ali boljšega upravljanja časa. Pomeni tudi raziskovanje notranjih vzorcev – zakaj vedno znova prevzamemo preveč, zakaj težko postavimo mejo in zakaj svoje potrebe postavljamo na zadnje mesto.

    Ko začnemo razvijati več samozavedanja, se začnejo odpirati tudi nove možnosti.

    Človek se lahko postopoma uči živeti drugače:

    • z več posluha za svoje telo,
    • z več spoštovanja do svojih meja
    • in z več ravnovesja med tem, kar daje drugim, in tem, kar potrebuje sam.

    Vabilo v Center samozavedanja

    Če se prepoznate v teh vzorcih – v pretirani odgovornosti, utrujenosti ali občutku, da vedno znova zdržite preveč – je to lahko pomemben trenutek za premislek.

    V Centru samozavedanja ustvarjam prostor za ljudi, ki želijo bolje razumeti sebe, svoje notranje vzorce in odnose.

    Psihoterapija lahko pomaga, da postopoma ponovno vzpostavite stik s sabo, okrepite svoje meje in najdete več notranjega ravnovesja.

    Vabim vas v Center samozavedanja – da zaživite najboljšo verzijo sebe.

    www.centersamozavedanja.si
    www.postavi-meje.si

+1 234 56 78 123

+1 234 56 78 123