Koliko se res zavedamo, kaj pomeni biti odgovoren.
Sem odgovorna?
Ker živimo iz minute v minuto, iz dneva v dan, in smo naučeni, da ponavljamo vzorce, ker delujemo tako, kot smo bili naučeni, in ta navada izvira tako iz družine, kot iz šole in socialnega okolja, nekaj je lahko kriva tudi lastna lenoba, nam (enostavno) ni mar biti odgovoren in prevzeti odgovornost.
Življenje me je naučilo kako izredno pomembno je zavedati se dejstva, da sama ustvarjam lastne situacije v katerih sem se znašla.
Če se sprašujemo: »Kaj je povod, da se mi to dogaja?«, ko naletimo na neko »oviro«, tako v odnosih z bližnjimi ali v službi, svojem delu, na poti ipd., lahko zaključimo, da mogoče še nismo pripravljeni, da je potrebno za dejanja prevzeti odgovornost. Da je potrebno osebno napredovanje in raziskovanje naprej, da ne morem prehitevati toka dogodkov, mogoče tudi to, da nekih svojih idej, misli in zamisli, ne moremo predati naprej drugim, ker mogoče tudi oni niso dovolj zreli zanje.
Odgovornost je potrebno (ponovno) najti pri sebi. Najdemo pa jo, ko dojamemo učinek vzroka in posledice ter prevzamemo odgovornost za te posledice. Sami si zaradi svojih odločitev ustvarjamo pogoje lastnega delovanja, ki ga na podlagi izbire peljemo v eno ali drugo smer.
Bodite proaktivni.
Prevzemite odgovornost za svoja dejanja, predvidevajte situacije in odločajte o svojih dejanjih, dajajte pobude in posledično prevzemajte tveganje, ki (mogoče) sledi.
Kaj pa odgovornost v partnerstvu?
V moji praksi se mi vse bolj potrjuje teza, da partnerja pozabita, da vsak nosi svojo odgovornost za uspeh partnerske veze. Prepogosto slišim njihovo misel in izrečen stavek: »Mah, bo že kako šlo naprej, če smo »pregurali« do sem.«
V poglobljenih pogovorih (je lahko na seansah ali pa v prijateljskih čvekih) pod površino premnogo krat najdem veliko majhnih zamer. Žalosti. Neizrečenih želja. Vprašanj, ki niso postavljena. In to dinamiko medosebnega odnosa partnerja ohranjata. Nanjo sta se celo navadila. Med prijatelji in nasploh v »zunanjem svetu« delujeta normalno, običajno, zanju ostali pravijo, da dobro funkcionirata. Pri tovrstni igri pa parterja pozabita oziroma v večini primerov sploh ne ozavestita, da sta se (in se še vedno) privlačila z določenimi nezavednimi in potlačenimi vsebinami (pridobljenih v otroštvu in mladosti), ki oba zaznamujejo. Navadno imata partnerja zelo podobne boleče točke in jih negujeta drug pri drugem. V resnici sta se partnerja znašla v vrtincu in imata dobro izdelan vzorec »preživetja«.
Hja vem, spet nekaj »bluzim« in govorim abstraktno. Pa bom vseeno nadaljevala in poskusila pojasniti to »abstraktnost«. Znano je, da odnos med partnerjema temelji na zelo podobnih vzorcih, ki sta jih partnerja okušala skozi lastno otroštvo. Zaradi stisk, ki sta jih doživljala v otroštvu, sta razvila obrambne mehanizme. V odraslem obdobju partnerja enako »igrata« kot sta to počela z njima njegova starša v otroštvu. Partner zaradi teh iger »podoživi« svojo stisko iz otroštva. Posledično vklopi svoje obrambne mehanizme. Krog se sklene. Pot iz tega kroga (v spirali) pa je težka.
Rešitev?
Predvsem jo vidim v tem, da se partnerja zavedata, da klub dejstvu, da tvorita celoto, še vedno upravljata samo s svojo polovico, torej s seboj. Naloga vsakega posameznika je, da se sooča z vsemi vzorci, vlogami in vsebinami, ki so samo njegove.
Ko se oba tega zavesta, sta na začetku oblikovanja zdravega in kvalitetnega partnerstva, zadovoljujoče zveze. Sledi trud, da sta boljša, bolj pozorna drug na drugega, ker želita drug drugemu vse, kar je dobro, ljubeče, polno, zadovoljujoče, ….
Biti iskren do sebe in (posledično) do drugega je eden najtežjih izzivov, hkrati pa je uspeh ob polnosti zveze izjemen in notranje doživljanje polno. Posledica, kot jo vidim je samo v tem, da se partnerja ne gresta več čustvenih dram. Ni več psihičnih pritiskov. Manipulacij. V partnerskem odnosu postane nadvlada le umirjenost, sprejemanje različnosti drugega, veselje, radost, izražanje potreb brez sramu in strahu pred napadom ali zasmehovanjem. Kar pa je dober izkupiček. Kajne?
