Postavi-meje.si

Category: Uncategorized

  • Jaz, jaz in samo jaz!

    Jaz, jaz in samo jaz!

    Otto F. Kernberg je bil pionir na področju raziskovanja osebnostnih motenj. Ugotovil je, da obstaja stanje, ki ni psihoza in ni nevroza. Je stanje vmes in ga lahko poimenujemo Mejna osebnostna motnja (ang. Borderline personality disorder) oz. MOM. Ljudje z MOM imajo zlasti težave s svojo identiteto. Kernberg je dejal, da je njihov ego šibke strukture .

    Priredila: Jasmina Čavužič, dipl. soc. del., spec. in asist. psihodinamske psihoterapije

     

    Ljudje z nevrotično osebnostno strukturo imajo kakovostne in trdne osebne odnose, obdani so s simptomi anksioznosti in inhibicijami (zavrtost v predseksualni fazi). So zmožni empatično doživljati drugega, občutiti krivdo, žalujejo za izgubo in imajo slabo vest. Značilno je, da so v stiku z resničnostjo, so dokaj »zdravi« in v vsakdanjem življenju dobro funkcionirajo. V terapiji z njimi je cilj doseči uvid in razrešitev nezavednih konfliktov. Osebe z nevrotično osebnostno strukturo se zavedajo, da imajo notranje blokade, ki nastanejo kot posledica zavrtih teženj iz otroštva, so nezavedne in jim predstavljajo polnost uživanja na področju ljubezni, dela, iger. Na zmorejo povsem uživati življenja, ker jim ta nezavedna blokada to preprečuje.

    Na psihoterapijo pridejo, ker si želijo osvoboditve in iščejo resnico o tem kdo so.

    Za psihotično osebnostno strukturo so značilni hudi razvojni primanjkljaji ega s skoraj povsem nediferencirano predstavo o sebi in drugih. Ljudje s to osebnostno strukturo nimajo realitetne kontrole oziroma imajo moten stik z realnostjo in funkcionirajo po delih. Šibkost ega se kaže v slabem obvladovanju stanj bojazni in pomanjkanju kontrole impulzov. Drugo osebo radi gratificirajo, ji dajejo poklone, jo povzdigujejo »v nebesa« ali to isto osebo povsem razvrednotijo. Ker so ti ljudje ujeti v občutek nezaupanja, je ključnega pomena pri terapevtskem delu, da je terapevt potrpežljiv, sprejemajoč in pripravljen na simbiotičen odnos. To pomeni, da je pripravljen samo na odnos, ki temelji na simbiozi, ki je pri otroku normalna, pri odrasli osebi pa patološka. Pomembno je, da pri osebi jača stik z resničnostjo.

    V terapijo vstopajo zaradi identitetne krize (kdo sem?), težavami z doživljanjem in željo po občutenju večje varnosti.

    MOM je kompleksna motnja z raznoliko simptomatiko in z različnimi teorijami o vzrokih njenega nastanka. Kljub mnogim študijam, ki so bile opravljene ne gre z gotovostjo trditi o odkritju izvora oziroma vzroka za nastanek te motnje. Razkritja nakazujejo, da gre za sovpadanje več dejavnikov v kombinacijah s karakternimi značilnostmi in genetiko. Dokazi nakazujejo na to, da bi MOM lahko bila posledica travmatičnega otroštva, lahko nastane zaradi ranljivega temperamenta in stresnih dogodkov v odraščanju ali že v odrasli dobi. Nastane lahko zaradi morebitnega vzroka, kot je tudi izguba starša v zgodnjem otroštvu. Nastanek motnje je lahko povezan tudi, ker sta starša zanikala veljavnost misli in občutkov otroka, starša otroku ne dovolita, da bi čutil tisto kar čuti in misli, temveč mu vsiljujeta svoje misli in čustva. Motnja lahko nastane tudi, ker staršema ni uspelo zagotoviti potrebne zaščite otroka in sta ga zanemarjala, tako psihično kot telesno (npr., ker nista ustrezno skrbela za otrokovo nego). Bila sta čustveno umaknjena ali pa sta se do otroka vedla nekonsistentno. Torej starša sta bila skrajno preveliko udeležena ali pa premalo vključena v čustvene in telesne potrebe otroka.

    Če povzamem, osebe z MOM so bile v otroštvu prikrajšane za primerno podporo v samostojnosti, recimo pri igri in raziskovanju sveta. Iz prakse lahko povem, da se to zaznava v pretiranem in nerealnem idealiziranju matere in strahovitem destruktivnem opisovanju očeta.

    Motnja nastaja pretežno v obdobju od 6. do 18. meseca starosti. V tem obdobju je pomembna individualizacija in separacija. Individualizacija je proces, s katerim otrok prične z uresničevanjem samega sebe, torej, prišel je do zavesti, da je ločen in drugačen od matere in se želi od nje ločiti, separirati. Ker odnos matere do otroka ni ustrezen, je rezultat, da se ljudje z MOM počutijo varne, kadar so v regresivnem stanju oz. kadar občutijo, da so v simbiotičnem odnosu z mamo, odvisnem odnosu. Kadar so sami, navadno čutijo obup in depresijo. Bližina je zanje pomirjajoča in jim istočasno daje občutek zadušljivosti, kontroliranosti in infantilnosti.

    Zaradi strahu, ki ga MOM občuti ob tem, da ne bo mogel avtonomno delovati brez pomembnega drugega (npr. partnerja), panično iščejo nekoga, ki jih bo pomiril in poskrbel zanje, tu je torej zaznati strah pred biti sam in biti zapuščen. Imajo izrazito nestabilno samopodobo, ki niha med manjvrednost in fantazijo o omnipotentnosti oz. vsemogočnosti in istočasno nasprotujočimi tendencami, recimo ničvrednostjo. Prevladuje črno – beli pogled na svet, značilnost je tudi, da razvrednotijo in idealizirajo ljudi iz njihovega socialnega okolja.

    Ti ljudje imajo predvsem težave v interakciji z okoljem. Nikoli niso krivi za svoje neuspehe, krivda je vedno zunaj njih. Prepričani so, da bi bili povsem v redu, če bi bili ljudje, okolica oziroma svet do njih drugačni. Delujejo po motu: jaz, jaz in samo jaz!

    Če opišem pripovedno, takšni ljudje ne vedo, kaj bi počeli s svojim življenjem. Ne vedo, kaj bi počeli danes, jutri, čez mesec dni, čez 10 let. Ne vedo kateri partner jim ustreza. Lahko bi jih označili, da so naivni, saj se iz izkušenj prav nič ne naučijo. Lahko na bananinem olupku padejo štirikrat, pa bodo še vedno stopili nanj, misleč, da se jim tokrat ne more zgoditi padec. Ljudje z MOM morajo biti vedno na prvem mestu in prav na vse gledajo s perspektive svojega trenutnega počutja in cilja. Vse hočejo doseči takoj. Ne vedo, kakšna je razlika med hočem in želim. Njihova značilnost je, da nimajo razvite empatije. So spretni in dobri manipulatorji.

    Ne zavedajo se, da s tem, ko povzročijo pri nekomu bolečino (npr. svojemu partnerju), ne bodo prav nič rešili. Ko ljudje z MOM zaznajo (in pri tem so res dobri), da ima človek neko šibko točko, in ko se bodo počutili ogrožene, bodo po tej šibki točki takoj udarili. Hkrati pa se ves čas počutijo ogrožene, ker so v resnici šibki.

    Če vas privlači oseba z MOM, potem je to zagotovo zaradi tega, ker želite, da vas nekdo obvladuje. Mogoče ste naivni in ji želite pomagati, biti njej podpornik, skrbeti zanjo. Verjemite, dokler bo v partnerskem odnosu, ki ga gradite s takšno osebo pravilo, da obstaja le »ta oseba« (le jaz – MOM), bo vse v redu. Težave se praviloma začnejo že takrat, če se morda s to osebo ne boste strinjali ali boste celo tako »drzni«, da boste to osebo odklonili.

    • Nekateri specifični kazalniki so potrebni pri postavitvi »diagnoze« MOM:
      – Navadno pridejo v psihoterapijo in ne navajajo določenega konflikta. V ospredju je odnosna dinamika.
      – Na samem začetku ne verjamejo v odnos s terapevtom, menijo namreč, da ima terapevt škodljive, obsojajoče, izkoriščevalske namere. Prepričani so, da bodo izgubili terapevta, če ne bodo s terapevtom delili mnenja, da jih bo le-ta zapustil.
      – Občutek, ki ga dobi terapevt med seanso z MOM osebo je, kot bi stal »zunaj«, da je pod kontrolo …
      – Ves čas terapije MOM deli občutek, da ni časa, navadno jih ob koncu ure zagrabi panika, ki jo povzroči strah pred izgubo, zapustitvijo.
      – Navadno MOM osebe delujejo, kot da nič ne čutijo, saj občutek popolnoma potlačijo. Ko slednji pridejo ven, se zgodi emocionalna poplava in psihotično stanje.
      – Imajo konflikte, ki so vezani na notranjo samoregulacijo lastnih čustev in impulzov.

    Značilnosti psihoterapevtskega dela z MOM

    Opažanja so, da število oseb z MOM narašča. Če se oseba z MOM vključi v psihoterapijo, pri večini psihoterapevtov vzbudijo nelagoden občutek in postavi se mu/ji vprašanje ali so kos težavnosti naloge. Terapevtu je to posebna preizkušnja, ker se spoprijema z bolj ali manj prikrito agresijo. Psihoterapevtski odnos je izrazito nestabilen, konflikten in čustveno obremenjujoč.

    Za MOM je tudi značilna dilema od samostojnost nasproti odvisnosti. Samostojnost je poglavitni zaplet, s katero imajo nenehne težave in je ogrožajoča za osebo z MOM. Spremljajo ga veliki strahovi in panika. Oseba z MOM je prisiljena se zliti ali pa ostati zunaj, in če ostane zunaj, občuti osamljenost, težo, ki je ne zna pojasniti, utrujenost in občutke izgube.

    Z resničnostjo imajo dober stik, če ne gre za globoke odnose, ko gre za intimne odnose, je resničnost okrnjena. Težava po izogibanju soočanja s samim seboj se pri MOM kaže v tem, da se zatekajo k raznim ideologijam in »kvaziduhovnim« praksam na dokaj abstraktni ravni.

    V psihoterapevtski proces se vključijo in začnejo iskati odvisnost, oklepajo se nekoga (npr. terapevta), ki bi osebi z MOM nudil brezpogojno ljubezen, toplino in nego. Seveda je pričakovanje MOM, da bi terapevt nosil tudi vso odgovornost. Kljub temu da stopa po poti nove izkušnje, kjer ni razočaranj, ostaja sumničav, nezaupljiv in ambivalenten do možnosti, da bi se predal. Kot že omenjeno, ker se MOM oseba boji separacije, torej ločitve, že takoj, ko posumi, da bo zapuščena, zapusti ona. Zaradi tega navzven deluje destruktivno, v mislih imam tako zasebno življenje kot delovno okolje. Kljub temu se ne zamisli nad svojim vedenjem in ravnanjem, bo panično začela iskati nekoga, ki jo bo rešil, pomiril in poskrbel zanjo.

    Opozorila, da sam sprejema odgovornost za odločitve sprejme kot napad in pritisk.
    Vse navedeno pri terapevtu sproži občutek jeze, nelagodnost (kontratransfer), je vznemirljivo in intenzivno. Lahko izsili iz terapevta tudi pretirano svetovanje. Navadno oseba z MOM stori ravno nasprotno svetovanega. Oseba z MOM se izogiba lastnim odločitvam in hkrati ego centrično vztraja pri svojih potrebah.

    Pri delu z MOM osebo je zelo težko usmeriti njihovo pozornost nase, ker so ves čas usmerjeni na odčitavanje terapevtovih misli, njegovih pričakovanj. Ker imajo slabo diferenciacijo (jaz – drugi), ne morejo slediti lastnim mislim in občutkom, ne morejo sporočiti problema, uporabljajo objekt (npr. terapevta), ki bi jih moral čutiti brez besed.

    Pri psihoterapevtski obravnavi je pomemben odnos „tu in zdaj”. Namen psihoterapije je, da pacient spozna/prepozna svoje afektivne reakcije (kratkotrajne čustvene reakcije) in njihove sprožilce ter poveže svoja ravnanja z mislimi in občutki.

    MOM se zdravi najpogosteje s psihoterapijo, lahko traja tudi nekaj let, predno se razvije terapevtsko zavezništvo oziroma delovna aliansa. Terapevtsko delo mora temeljiti na varnosti, spoštovanju, poštenju, poučevanju in pozornosti. Pri vsej izraženi empatiji in prej naštetemu pa je potrebno zavedanje terapevta, da ohrani meje, razkriva nasprotujoča stanja in tolmači obrambne mehanizme (tehnike preživetja, ki jih je oseba razvila že v otroštvu in v odrasli dobi).

     

    Članek je bil objavljen v reviji Bogastvo Zdravja, 11. Junija, 2018

  • Zaljubljenost je neizbežna prostovoljna norost

    Zaljubljenost je neizbežna prostovoljna norost

    O ljubezni in zaljubljenosti lahko preberemo povsod. Napisanih je veliko teorij v knjigah in v strokovnih kot v poljubnih člankih. Pri prebiranju literature dobimo občutek, da se pojma dobro razlikujeta, da gre za povsem dva različna miselna in čustvena procesa, ki pa nimata nič kaj veliko skupnega, razen dejstva, da nas povezujeta z drugo osebo. Po navajanju teoretikov in seveda tudi po pripovedovanju tistih ljudi, ki so že bili zaljubljeni in so tudi imeli priložnost čutiti in občutiti pravo ljubezen, je razlika kot noč in dan.

    Pripravila: Jasmina Čavužič, dipl. soc. del., spec. in asist. psihodinamske psihoterapije

    Razlika kot jo zaznavam sama je v tem, da gre pri ljubezni za emocionalno navezanost, zaljubljenost pa je idealizacija druge osebe, nadenemo si »rožnata očala« in skozi njih vidimo drugo osebo, pač najboljšo v vseh pogledih. Razlikovanja med biti zaljubljen in ljubiti nas nauči življenje, samo življenje. Z leti, ko človek zori v svoji osebnosti, se nauči razlikovati med tema dvema čustvoma. Proces je mnogokrat boleč, predvsem dolgotrajen, a nikoli ne smemo obupati, ker, ko enkrat ugotovimo in spoznamo to razliko, lahko pride v naše življenje občutek umirjenosti, izpopolnjenosti.

    Zaljubljenost je skoraj »neizbežna prostovoljna norost«, ki nas potisne v neko čudno stanje evforije. Ljubezen je premišljena in dragocena. Trajnejša, mnogo manj razburkana od zaljubljenosti. Za to od nas zahteva, da se potrudimo in to pošteno, da jo dosežemo in obdržimo.

    Lahko trdim, da je ljubezen eno izmed čustev, ki je najzanimivejše. Da se ljubezen zgodi morajo biti izpolnjeni neki pogoji. Pri tem so seveda pomembne značajske lastnosti posameznika, ker te lastnosti vplivajo na medsebojne odnose. Medsebojno spoznavanje dveh, deljenje nekaterih njunih skrivnosti, občutij, stvari, ki jih počneta skupaj, (lahko) poglobijo intimnost. Posledica tega je, da postane ljubezenski odnos polnejši. Ljubezen temelji na resničnosti in poznavanju drugega. Nekoga lahko ljubimo tudi po tem, ko ga resnično spoznamo in nam kljub temu veliko pomeni, smo nanj navezani, smo ga vpletli v naš intimen svet. Dobivamo občutek, da nam nekdo pripada in da mi nekomu pripadamo in nam je ob tej osebi prijetno. Konec koncev, to osebo ob daljši odsotnosti pogrešamo. Vendar pa samo čustvo ni dovolj. Ko ljubimo, navadno vstopamo z nekom v zvezo, ki naj bi bila udobna in varna za oba. Zakaj? Življenje nam prinaša nestabilnost, ki se odraža tudi v zvezi med dvema. Lahko se zgodi, da se na podlagi določenih življenjskih situacij čustvo ljubezni oslabi. Večini parov se zgodi, da kriza mine, odnos in življenje se stabilizira in ljubezen se povrne v intenzivnost, ki je bila pred nastalo krizo (konfliktom, nesoglasjem).

    Ključna je zrela navezanost

    Zdrava in zrela navezanost je tista, ki je ključna za neko zvezo, za nek partnerski odnos. Če je zrela navezanost se ugotovi iz odgovora na vprašanje: »Ali sta partnerja skupaj zato, ker si to želita?« Če je odgovor pritrdilen in tako navezanost tudi živita, vzpostavljata soodvisnost. Potrebujeta se in to zato, ker se imata rada, čeprav vesta, da lahko preživita tudi drug brez drugega. V taki zvezi je dovolj prostora za »naju, mene in tebe«. Dobra enačba, kajne? Oba, ki gradita odnos na temelju ljubezni ohranjata pomemben »del sebe«, torej svojega časa, pozornosti, čustev … In vse to vložita v partnerstvo, ustvarjata novo enoto »midva«. »Jaz« in »ti« se torej ne zlijeta zgolj v »midva«, pač pa je »midva« del »mene« in »tebe«. Pri tem pomemben del vsakega partnerja še vedno ostane samostojen znotraj skupnosti. Gre za vzajemnost, enkrat en lahko daje več, sprejema ali jemlje več, drugič se situacija obrne. Noben od njiju, pa v večini primerov ne občuti grožnje, odvisnosti, ali da je nadziran, da je v verigah in v zlati kletki.

    Konflikti so namenjeni reševanju težav

    Uskladiti predstavo o partnerju s stvarnostjo in ohraniti naklonjenost do njega pomeni sprejeti partnerja takega, kot je. Predpogoj je, da z realno stvarnostjo sprejmemo sebe. Že od začetka jasno postavljamo lastne meje in zahteve in izpostavljamo svoja pričakovanja. Partner nas ne rešuje pred ničemer. To ni njegova naloga.
    Če hočemo ohraniti zdrav odnos, se moramo jasno zavedati, kdo smo, kaj hočemo in kaj zmoremo. Biti moramo sposobni ohranjanja svojih zdravih meja ter prepoznavanja in spoštovanja meja drugega. Zrela navezanost ne pomeni zlitja in izgube individualnosti in samostojnosti, marveč njeno obogatitev. Kot že omenjeno, krizne situacije, konflikti in nesoglasja so v takem partnerstvu namenjeni reševanju težav, zato ne pomenijo grožnje, da bo zveza razpadla.

    V odnosu se ne moremo obnašati, kot da smo samski. Ko na spoštljiv način izrazimo svoje misli, občutke in pričakovanja, se damo drugemu spoznati in v dvojem najdemo skupno dobro, je lahko začetek nekaj lepega, dobrega, ustvarjalnega. Za dober partnerski odnos sta potrebna dva, začnemo zmeraj pri sebi. Ne vprašajmo se, česa ne bi smeli početi drug, temveč raje, kaj lahko storimo sami. In kaj od tega v danem trenutku zmoremo.

    Preračunljivost zatre čustva

    V ljubezenskem odnosu, zvezi ni prostora za taktiziranje. Pri vsem skupaj je pomembno, da se zavedamo, kaj se nam v danem trenutku dogaja. Če nas kaj moti, se vprašajmo: »Kako lahko spodbudim svoje drugačno vedenje?« Lahko izbiram med vedenjem in pričnem jokati, trmariti, lahko si najdemo drugega partnerja, ali pa raziščemo, kako nam je lepo s partnerjem, s katerim smo in ga imamo radi. Nesoglasja, konflikti in krize so lahko spodbuda, da poiščemo rešitev, a začnimo pri sebi. Nekje sem prebrala prispodobo, ki se mi je močno vtisnila v spomin. Gre nekako tako: življenje lahko živimo kot vlakovodje. Natančno vemo, kam gremo, kakšna bo pot in kje je cilj. Lahko pa ga živimo kot deskar na vodi, ki sledi valovom. Izbira je naša/vaša.
    Zveza lahko obstane le, če smo prisotni in se zavedamo, kaj se dogaja v nas, trdna bo le, če se ne bomo sprenevedali. Zavedanje in osredotočenost sta ključni. Nujno je, da se zavemo, kaj se nam dogaja in da sprejmemo svoja čustva.
    Z materialnimi (gmotnimi) dobrinami nikakor ne moremo kupiti ljubezni ali jo nadomestiti. Ne moremo si kupiti spoštovanja in ne moremo ga vračati. Materialne dobrine so v prvi vrsti namenjene eksistenci v materialni realnosti.

    O ljubezni govorimo takrat, ko lahko uzremo partnerja in nimamo želje ali potrebe, da bi ga spremenili. Pomembno je ugodje, ki ga občutimo ob partnerju in obratno. Pomemben je užitek, da smo z nekom, ki ga zanima, kaj se z nami dogaja, z nekom, ki zazna, kaj potrebujemo in uživa v tem, ko nam to daje. Da nas ima partner rad, da nas ljubi, bo najbolje izraženo in izkazano na način, da si vzame čas za nas, nas posluša in sliši kaj mu pripovedujemo.

    A naredi to vse ljubezen?

    Menim, da je partnerstvo več kot samo odločitev. Je tudi nekaj kar se zgodi, ko se počutimo povezani z nekom na drugačen način. Na podlagi tega se odločamo ali bomo s tem človekom preživeli velik del svojega življenja in z njim odkrivali užitke enote »midva«. Odločamo se tudi na podlagi ugotovitve ali nas je ta človek sposoben podpirati (na čustvenem področju) in nam s tem pomaga pri osebni rasti. Če tega ni, se lahko razvije le običajna zveza, ki temelji zgolj na prijateljstvu.

    Ljubezen in zveza med dvema je stvar percepcije, pogleda, ki ga ima posameznik na sebe, na svet.

    Kot vidim jaz je ljubezen, zveza, sreča, zadovoljstvo idr. No, stvar je samo v tem, da o vsem izbiramo in se odločamo le mi sami.

    Prevzemimo odgovornost nad lastnim življenjem.

    Članek je bil objavljen v reviji Bogastvo Zdravja, 11. Marca, 2019

  • EUSTRES – pozitivni stres

    EUSTRES – pozitivni stres

    Vsak dan se prav vsi, ne glede na starost, spol, narodno pripadnost, srečujemo s stresom. Življenje nam prinaša frustracije, marsikaj od nas zahteva. Nekateri se s stresom spopadajo na način, da jih ohromi v njihovem delovanju, da imajo motnje hranjenja, spanja, prebavne motnje, motnje pri dihanju, neritmično bitje srca ipd. Obstajajo pa tudi tisti ljudje, ki jih stres spodbudi k večji učinkovitosti.

    Piše avtorica: Jasmina Čavužič, dipl. soc. del. spec.in asist. psihodinamske psihoterapije

     

    Premalokrat govorimo o pozitivnem stresu – eustresu. Izraz eustres je sestavljen s predpono eu, kar v grškem jeziku pomeni »dobro«. Torej, če združimo predpono eu in besedo stres skupaj – dobimo »dober« tip stresa.

    S tem, da imate kakovostne odnose s prijatelji in družino, če zaupate vase in svoje sposobnosti, če imate občutek, da imate stvari po kontrolo, če ste optimistično naravnani, če zmorete obvladovati manj prijetna čustva, če se zmorete pomiriti ipd. boste lažje prenašali stres oz. boste nanj bolj odporni.

    Med učinke pozitivnega stresa lahko naštejemo: visoko motivacijo, pozitivno naravnanost, občutek sreče in izpopolnjenosti, miru in samozavesti, odločnosti in družabnosti.
    Kako se to kaže v vsakdanjem življenju: »Če se ne bi počutila zaskrbljeno glede financ, bi si lahko poiskala drugo (dodatno) službo«. Morda namesto zaskrbljenosti in tesnobe, misli preusmerimo v iskanje novega delovnega mesta in v sklepanje poznanstev z ljudmi, ki nam pri tem lahko pomagajo. Katere, zgoraj naštete učinke smo obkljukali?

    Rezultat je odvisen od miselne naravnanosti

    Predstavljena situacija je lahko za neko osebo izziv, saj sta motivacija in družabnost učinka, ki osebo žene dalje, k boljšem občutku. A moramo verjeti vase, v svoje sposobnosti in spretnosti, da smo se sposobni s stresom uspešno soočiti. Ostati oziroma postati moramo vedenjsko aktivni, motivirani in zbrani, imeti kontrolo nad svojim življenjem, življenje samo pa doživljati kot smiselno in izpolnjeno, saj nam omogoča rast in spreminjanje v zrelo osebo.
    Določen stresor je lahko vir pozitivnega ali negativnega stresa – odvisno od naše interpretacije stresorja in ocene naših virov za spoprijemanje z njim. Zame predstavlja nakupovanje v trgovinah in nakupovalnih centrih velik stres. Poznam ljudi, ki jim »šopingiranje« predstavlja užitek, lagodje in jim je ta situacija eustres. Kdo ve, morda kdaj tudi meni uspe spremeniti nakupovanje v situacijo, v katero bom stopila veliko bolj sproščeno, s pozitivno naravnanostjo in pričakovanjem uspeha, da bo nakup daril uspešen.

    Ni težko prepoznati, da je rezultat precej odvisen od miselne naravnanosti, s katero pristopimo k viru stresa. Pri tem si lahko pomagamo s samoanalizo in raziskovanjem »po sebi«. V pomoč so nam vprašanja tipa: Kako bi premaknila stres v eustres? Kaj in kdo mi lahko pomaga, da se bom s situacijo lahko bolj konstruktivno soočila? Meni pomaga, da mi pri nakupu čevljev, stoji ob strani partner.

    Kako pretvoriti stres v eustres?

    Stres nas lahko nauči, da imamo kontrolo nad svojim življenjem. Navkljub nastalim situacijam, pogledamo problemu v oči in vzamemo vajeti v svoje roke. Stres nas lahko nauči, da pričnemo obvladovati svoje misli, čustva, kako se odzovemo na okolje, na ljudi v našem okolju in način, kako se odzovemo na lastne probleme. Naučimo se ustrezneje odzvati na situacijo in si zagotoviti čas za počitek ter relaksacijo.

    Zapomnite si štiri glagole, ki so ključni pri odpravljanju stresa: izogniti se, spremeniti, prilagoditi se, sprejeti. Dobiček pri stresu je povišan občutek samozavedanja, ki nas spodbudi, da smo v stanju pripravljenosti in da neko stvar opravimo po svojih najboljših močeh.
    Čutiti tesnobo v povezavi z določenim dogodkom, v mojem primeru je to nakup čevljev, je vendarle lahko nekaj pozitivnega, ker vam dogodek ali dejanje nekaj pomeni. Lahko bi dovolila, da bi me tesnoba, vezana na nakupovanje spodnesla in odvzela vse, kar je dobrega v meni. Tako pa sem tesnobo spremenila v eustres – v stanje, kjer sem se izkusila v najboljši verziji sebe in kjer sem doprinesla dodatno osveščenost k spodbuditvi svojih talentov.

    Eustres je dober za nas.

     

    Članek je bil objavljen v reviji Bogastvo Zdravja, 2. Decembra, 2019

  • Sprejemanje in spoštovanje drugačnosti

    Sprejemanje in spoštovanje drugačnosti

    Ko razmišljam in govorim o strpnosti, jo vidim kot moralno vrlino posameznika. Pokaže se kot značajska lastnost. Je del človekove osebnosti in posameznikovega življenja, sestavljena pa je iz vrednot, ciljev, misli … Je daljši proces, ki vključuje medsebojne odnose, sožitja in medsebojna sodelovanja.

    Priredila: Jasmina Čavužič, dipl. soc. del. spec. in asist. psihodinamske psihoterapije

     

    Strpnost vključuje ljubezen, pravičnost, potrpežljivost, resnico, ljubljenost, samokritičnost, sposobnost komuniciranja, samospoštovanja in spoštovanja drugih. Strpnost je priučena socialna sposobnost posameznika ali skupin, ki dopuščajo, sprejemajo in spoštujejo različna mnenja, ideje, nazore, prakse, vrednostne sistem, način življenja, … posameznikov in skupin, ki so jim neugodna, zoprna in nepravična in se razlikujejo od tistih, ki jih vzdržujejo sami. Je pomembna komponenta medsebojne povezanosti.
    Je med temelji demokracije, saj pomeni zmožnost pogledati na problem še iz drugega zornega kota, prisluhniti in spoštljivo razpravljati o drugačnem, morda celo nasprotnem mnenju.

    Kaj strpnost je, kaj pomeni?

    Menim, da biti strpen pomeni spoštovati in razumeti, biti spoštovan in razumljen. Da skušamo razumeti mnenja drugih, da nismo skeptični in da dovolimo nekomu, da izrazi svoje mnenje tudi takrat, ko ni v skladu z našim.

    Strpni smo tudi takrat, ko smo razumevajoči in poskušamo dojeti različne zorne kote in poglede na isto stvar. Da se naučimo, da na svetu nismo sami, ter da poleg nas živi toliko različnih posameznikov, ki si zaslužijo priložnost, da izrazijo lastne misli in poglede. Predvsem pa strpnost pomeni, da sprejemamo in spoštujemo drugačnost, čeprav nam morda deluje kot nekaj nenavadnega ali celo nepoznanega. Pomembno je, da se ne vdamo stereotipom, temveč da si dovolimo sami ustvariti sliko o določenih ljudeh, njihovih običajih, kulturi, religiji itd.

    Resnic je toliko kot ljudi

    Strpnost je zame pomembna lastnost razgledanega, dobro izobraženega in predvsem odprtega človeka. Vsa stališča in mnenja sprejema kot veljavna, dopustna in enakovredna svojim. Je radoveden in raziskuje pojme, stališča in vrednote. Na stvari gleda iz več zornih kotov. Ko vidi, da se v svojih stališčih moti, jih je pripravljen spremeniti, če pa ne dvomi v točnost svojih prepričanj, to drugim z nasprotujočimi stališči pove, a na spoštljiv in miroljuben način.
    Strpen človek ni samovšečen posameznik, pač pa nekdo, ki se zaveda, da je na svetu toliko »resnic«, kot je ljudi, ki delujemo v danih okoliščinah. Zaveda se, da vsak od nas misli, deluje in se izraža malo drugače in le strpen človek ne vztraja za vsako ceno na svojem »prav«.

    Kdaj ne smemo biti strpni?

    Na kratko bi lahko povzela, da je strpnost pojem, ki opisuje posameznikovo zmožnost sprejemanja različnosti, po principu: »živeti in pustiti drugim, da živijo« ter »ravnati z drugimi tako, kot bi si želel, da oni ravnajo s tabo«. Strpen človek je umirjen in je spoštljiv do soljudi, ki so mu različni – bodisi je to v narodnosti, spolu, veroizpovedi, videzu, mišljenju, kulturi… Pomeni zavedanje, da si vsi zaslužimo biti obravnavani s spoštovanjem, zato moramo spoštovati vse ljudi okoli sebe. Strpnost je bistvenega pomena za zdravo življenje, ravno nasprotno pa nestrpnost lahko popelje posameznika, družbo ali državo v osebno in/ali družbeno katastrofo. Ob tej priložnosti poudarjam, da strpnost ni ultimativno načelo. Do nekaterih pojavov, kot so npr. nasilje vseh oblik, sebičnost, pohlep, izkoriščanje, samopomilovanje, ne smemo biti strpni niti kot posamezniki niti kot družba.

    Strpnost – pomembna vrednota

    Strpnost se kaže in gradi v vsakodnevnih odnosih v družini, šoli ali vrtcu, službi, v čakalnici, v trgovini ipd. Kaže se v tem, kako znamo in zmoremo sprejeti sošolca, ki ima govorno napako, kako sprejemamo brezdomca, ki nas prosi za drobiž, kako sprejemamo nekoga, ki je izstopa in odstopa od tistega, kar se večini zdi »normalno«. Strpnost se kaže v naših spoštljivih in potrpežljivih reakcijah, ko se je v bloku treba dogovoriti, kako bomo prenovili okolico, kako bomo izbrali ustreznega izvajalca, ki nam bo popravil streho, ko se moramo v krogu družine dogovoriti za pravila obnašanja in hišna opravila.

    Prizadevam si, da bi moje vedenje in odzivanje bilo čim strpneje v smislu, da bi bila razumevajoča in konstruktivna. So kakšne stvari, ki me razjezijo, in takrat sem gotovo manj strpna, kot bi si želela. Dopuščam možnost, da me kdo vidi, da sem nestrpna v določenih situacijah. A praviloma se svojega nestrpnega vedenja hitro zavem in si prizadevam, da v prihodnje delujem drugače. Vsekakor je strpnost ena mojih (ključnih) vrednot.

    Verjetno tudi vaši pogovori s prijatelji nanesejo na tematiko o dostojanstvu človeka, o sprejemanju drugih in drugačnih, o mnenjih in pogledih na svet. Z izkušnjami, ki nam jih je prineslo življenje smo že spoznali in upam, da še vedno spoznavamo, kako različni smo si ljudje med seboj. In kako je to fajn. Naučili smo se in upam, da se še učimo, kako potrebno je spoštovati druge in jih tudi, kolikor se le da, razumeti. Spoznali smo, da je nestrpnost vedno temelj nevednosti in strahu – pred neznanim, pred drugačnimi in različnimi kulturami, religijami ali narodi.

    Martin Kojc je leta 1935 napisal knjigo z naslovom Učbenik življenja, v kateri med vsemi bogatimi življenjskimi nasveti večkrat poudari, kako strpno je treba pustiti življenju, da se odvija, dogaja, živi. Da ničesar ne dosežemo na silo, ampak moramo strpno pustiti, da se zgodi točno tako, kot se mora. Izhajal je iz teze, da strpnost prinaša mir v človeku.

    Notranji mir pa pomeni dobro počutje in odsotnost bolezni.

     

    Članek je bil objavljen v reviji Bogastvo Zdravja, 17. Maja, 2020

  • Zelena pošast ali ljubosumnost

    Zelena pošast ali ljubosumnost

    Pogosto se srečujemo z dilemo, kako prepoznati oz. kdaj občutimo ljubosumnost in kdaj občutimo zavist ter se sprašujemo, ali je to sprejemljivo.

    Nas mora zaradi tega občutja postati sram?

    Ljudi ob spoznanju, da čutijo nekaj kar »se ne sme čutiti« prevzame sram. Težko je oceniti, koliko časa in energije porabimo za to, da potiskamo lastna čustva stran od sebe. Za potiskanje stran od sebe pa največ časa in energije namenimo tistim čustvom, ki nam povzročajo veliko stiske in pretresov.

    V mislih imam čustva sramu, besa, jeze, ljubosumnosti, zavisti, katere marsikdo sploh ne prepozna.

    Piše avtorica: Jasmina Čavužič, dipl. soc. del., spec. in asist. psihodinamske psihoterapije

     

     

    V literaturi lahko preberemo, da je ljubosumnost čustvo, ki je sestavljeno iz večih čustev. Predvsem se prepletajo čustva, ki v posamezniku sprožajo neprijetnost. Čustva, kot so jeza, strah, dvom, sumničavosti, navadno tudi zavist. Že sama beseda ljubosumje je sestavljena iz dveh pojmov, torej iz ljubezni in sumiti. Se mi pa zdi pomembno povdariti, da vsako ljubezensko trpljenje ni ljubosumje.

    Ko govorimo o definiciji ljubosumja, govorimo o neki vrsti strahu, ki ga nekdo občuti, ko oceni, da obstaja nevarnost, da bi oseba, ki jo ljubi, vzljubila nekoga drugega. Obstaja tudi pozivna stran tega manj prijetnega čustva. O njej pa govorimo takrat, ko obstaja neka motiviranost osebe, ki potiska osebo k dejanju, da ohrani ljubezen ljubljene osebe.

    Bolj kot je neka oseba ljubosumna in večja kot je intenziteta tega čustva in seveda reakcija na to čustvo, več časa v psihoterapevtskem procesu namenimo temam vezanih na samospoštovanje in samozaupanje, gotovost vase, tudi v drugim, občutkom osamljenosti in podobno. Ne moremo mimo teme samoobvladovanja. Na dan pridejo pogovori o predhodnih izkušnjah v podobnih situacijah in dogodkih, ki niso vezani samo na partnerske odnose, temveč nas pogovor pogosto zanese v otroštvo in odnos z mamo oziroma staršema.

    Ljubosumnost v otroštvu

    Pri razumevanju pojava ljubosumnosti, je namreč pomembno razkrivanje otroštva.
    Otrok hitro začuti ljubosumje. Razvijati se prične v drugem letu njegovega življenja. Otrok mora najprej dojeti, da ga starša ljubita. Šele nato je sposoben bojazni, da mu bo nekdo tretji prevzel to ljubezen staršev. Otrok najprej svoje čustvo ljubosumja usmerja na druge otroke, nato na svoje sorojence. V odrasli dobi se ljubosumje izkazuje s pridobljenimi izkušnjami iz otroštva. V otroštvu se ustvarijo idealizirane podobe starša nasprotnega spola, zato otrok postane ljubosumen na starša istega spola. Tu govorimo o ojdipovski ljubosumnosti, kompleksu.
    Na podlagi vsega tega lahko postavimo tezo, da moramo svojega partnerja najprej vzljubiti, ga ljubiti, da lahko nastane strah pred izgubo njegove ljubezni. Res je, da je izguba partnerjeve ljubezni vezna na več dejavnikov. V primeru ljubosumja govorimo izključno in le, ko obstaja bojazen pred izgubo ljubezni, zaradi nekoga tretjega.
    Če oseba ni predelala negativne izkušnje iz otroštva ali iz kašnejšega obdobja vezano na prevaro, bo s seboj v drugo partnersko vezo »nosila« ta neprijetna in neugodna čustva, kot so sumničavost, strah in jeza. In nič nenavadnega ni, če se zaplete v vezo in izbere partnerja, ki bo s svojo nezvestobo potrdil njeno (ali njegovo) sumničavost in jo/ga podkrepil v nizki samozavesti, v ne-samopoštovanju, ne-zaupanju vase ter druge.

    Ljubosumnost je naša učiteljica in mučiteljica

    Trdim, da je čustvo ljubosumnosti naš največji učitelj in hkrati nas tudi muči, torej je naš mučitelj. Lahko je kazatelj k spremembi, ki naredi posameznika srečnega, če se naučimo kaj o lastnem čustvu ljubosumnosti, torej tudi o sebi.
    Seveda obstajajo velike razlike med osebami v smislu, kako intenzivno občutijo ljubosumnost. Vsem pa je skupno to, da so nesigurni in se počutijo v nekem odnosu nevarno in nemočni, in manjka jim velik delež samozaupanja. Ljubosumnost občutimo, ko pri sebi čutimo, da nismo dovolj dobri, da bi nas partner ljubil. Ljubosumnost je lahko tudi znak, da je znotraj nas obstaja želja, hrepenenje po nekem drugem in enostavno projiciramo to na svojega partnerja na način, da ga obtožujemo za iste namere.

    Oseba je lahko ljubosumna tudi na partnerjeve prijatelje, njegove starše, sodelavce in sodelavke, celo na (skupne) otroke in na druge osebe, če/ko jim partner namenja pozornost. V tem primeru lahko rečem, da govorimo o zelo nesigurni osebi, skoraj brez samozaupanja in samozavesti.
    Pri ljubosumnosti zaznavam tudi, da so osebe, ki so zelo ljubosumne navadno tudi zelo odvisne oziroma nezdravo navezane na partnerja. Če pogledam iz psihoterapevstke drže lahko rečem, da se ne zdravi in ne rešuje samo ljubosumnost kot problem v odnosu, temveč se napor k ozdravitvi vlaga k zrelosti osebe ter k zdravi navezanosti v odnosu s partnerjem.

    Začutimo svoje potrebe

    Oseba, ki se žene za uspehom in se v svoji karieri dokazuje in ob tem razmišlja: »Če/ko bom uspešna, me bo mož imel rad in me bo ljubil, in uvidel bo, da sem pridna … Opazil me bo!« Ob tem pa čuti, da ji ne uspeva in posledično se bo še bolj trudila. Zaznati gre, da taka oseba lažje občuti samoprezir in stud ali gnus do sebe, ker ji ne uspe pridobiti pozornost partnerja, kot to, da bi začutila hrepenenje po ljubezni in bolečino. Za to je potrebno najprej začutiti svoje potrebe, da oseba prepozna (spozna spet) sebe in da preneha s prepoznavanjem sebe preko tega, kaj si mislijo in kaj pri njej odobravajo drugi. Da oseba spozna, da ji manjka veselja in radosti v življenju, da ji manjka sproščenosti, da si vzame čas zase in se prepusti tudi zabavi in sproščenemu druženju.

    Prepogosto enačimo, da je vsaj majhen delež ljubosumnosti dokaz za to, da nas ima partner rad, da mu je mar za nas. To enačenje in dokazovanje je zmotno. V disfunkcionalnih odnosih in partnerskih vezah, kjer je že na daleč videti, da ni prisotne ljubezni bo en ali pa kar oba partnerja izjemno ljubosumna, če mislita, da bosta zamenjana.

    Pogovorite se

    Kako deliti s partnerjem svoje čustvo ljubosumnosti, strahu morebitne njegove izgube in bolečine, ki bo morda sledila? Kako se pogovarjati, da ne bo opisovanje čustva prešlo v najbolj močen prepir in razdor?

    Najprej se je potrebno »pogovoriti sam s seboj«. In potem pojasniti partnerju v čem je problem in navedite konkretne primere njegovega vedenja, ki vam ni všeč. Pri tem bodite pozorni na svoj ton in glasnost govorjenja. Bodite konstruktivni in se ves čas pogovora izmikajte obtoževanju in dajanju občutka krivde partnerju. Ostanite mirni in osredotočeni na vsebino pogovora.

    Pri pogovoru uporabljajte JAZ – stavke, v smislu: »Zdi se mi …« ali »Zaznavam, da …« ali »Sprašujem se…«.

    Kot preventiva pa: čim več časa bodite skupaj in bodita pri preživljanju skupnega časa kreativna in skupen čas naj bo kar se da kvalitetno izkoriščen. Delita vse kar se vama dogaja znotraj vaju, vsa občutja in čustva, mišljenja, govorita tudi o dogodkih, ki so se zgodili tekom dneva.

    Postanita PO-VEZANA in ne navezana.

     

    Članek je bil objavljen v reviji Bogastvo Zdravja, 25. Septembra, 2020

  • Ljudje smo bitja odnosov

    Ljudje smo bitja odnosov

    Če bi želeli definirati čustvo osamljenosti, bi lahko rekli, da se pojavi, ko posameznik ocenjuje, da se ne druži s tistimi, s katerimi bi si želel družiti. Sicer lahko posameznika to čustvo tudi motivira, da poišče družbo njemu pomembnih ljudi.

    Lahko trdimo, da je čustvo osamljenosti v osnovi tisto, ki frustrira posameznika iz povsem jasnega razloga, saj mu je želja onemogočena.

    Avtorica: Jasmina Čavužič, dipl. soc.del., spec. in asist. psihodinamske psihoterapije

    Samota

    Pri razumevanju čustva osamljenosti se je potrebno osredotočiti na razlikovanje »biti sam« t.j. samota in biti osamljen, t.j. osamljenost. Če gledamo na ti dve možnosti, lahko ugotovimo, da samota ni nujno povezana z osamljenostjo. Ni nujno neprijetna. Če je posameznik sam, ga ob tej samoti lahko spremljajo čustva, kot sta prijetnost in ravnodušnost. Takrat si posameznik lahko vzame čas zase. Počne nekaj, kar ob prisotnosti pomembnih ljudi ne more početi. Lahko se razvaja. Si v miru privošči kopel. Prebere knjigo ali pogleda film, za katerega njegovi bližnji menijo, da je totalno bizaren. Menim, da se ljudje le redko ustavimo, le redko ustvarimo dialog s samim seboj, se začutimo in prisluhnimo svojim potrebam.

    Osamljenost

    Biti osamljen označuje emocionalno stanje in ni pomembna fizična prisotnost drugih ljudi, temveč odsotnost točno določene osebe. Prva razlika v čustvu osamljenosti od samosti je tudi v tem ali jo posameznik občuti v času ali točno določeni situaciji. V takem primeru posameznik točno pove, da mu neka oseba manjka, in to izrazi s stavkom: »pogrešam te.« ali »manjkaš mi.«

    Druga razlika v tem čustvu je, ko s posameznikom niso njemu pomembne osebe in/ali ko posameznik ni z nikomer čustveno povezan. Merilo je tudi, da posameznik natančno ne ve, s kom bi si želel povezati.

    Osamljenost pri posamezniku nastane, kadar pre-dolgo verjame v to, da ni dovolj dober, da bi se povezal z drugimi. Ali meni, da niso drugi dovolj dobri zanj, da bi se povezal z njimi. Seveda pride do občutja, da ne pripada nikomur in nikamor. Posledica, ki sledi je v posamezniku praznina. To praznino pa poskušajo napolniti s substancami, ki omamijo, mnogi razvijejo virtualno družabnost, se družijo z nekom ali več njimi samo za to, da niso sami.

    Ljudje smo bitja odnosov. To je dejstvo.

    Naše hrepenenje nas »sili« v iskanje iskrenih odnosov s seboj in z drugimi. Potreba po odnosu z nekom je primarna potreba vsakega posameznika. V odnosu z drugim iščemo varnost, sprejemanje, spoštovanje in to, da nas nekdo ceni. Dobro nam dene, da nas nekdo zaščiti, ko smo ranljivi in potrebujemo zaščito, da nas nekdo razume in ob tem spoštuje naše lastno mnenje. Včasih je potrebno, da nas k neki dejavnosti ali aktivnost pozove nam pomembna oseba, spet drugič smo mi tisti, ki organiziramo določeno aktivnost in povabimo nam pomembno osebo, da skupaj počneva, kar nama ponuja užitke, sprostitev.

    Prisluhnimo si in bodimo iskreni

    Prepogosto se sliši, da je osamljenost nekaj slabega, s čimer se ne strinjam. Lahko nas namreč privede do srečanja s samim seboj. Lahko nam da prostor, da se samo razkrijemo in dobimo priložnost, da se spoznamo. Seveda obstajata za to dva pogoja.

    Prvi je, da smo iskreni s seboj in drugi pogoj, da si dovolimo prisluhniti.
    Pogosto se srečujem s posamezniki, ki jih je strah, če so sami. Dogaja se jim, da kompulzivno iščejo družbo in pri tem ne izbirajo. Strah pred samoto je prepoznaven v vprašanju: »Kaj se mi lahko zgodi, če bi ostal sam?« Omenjen strah je povezan s separacijskim strahom iz otroštva. Če razložim, to je strah otroka, če bi ostal brez starša. Otrok se takrat sprašuje, kdo bi zanj skrbel, kdo bi mu lahko nudil varnost in ljubezen. Vendar obstaja dejstvo, da s(m)o odrasli in zreli ljudje sposobni preživeti brez ljubezni, je pa res, da je kakovost življenja slabša. V rubriko ljubezen ne sodi samo partnerska ljubezen, obstaja ljubezen do bližjih, tudi do živali ipd. V idealnem primeru bi posameznik moral biti sposoben biti sam in biti tudi družaben.

    Če smo kot otroci bili pogosto sami, smo bili prisiljeni razviti strategije, ki so nam pomagale preživeti v osamljenosti in samoti in se ob tem tudi dobro počutiti. Za to je tem osebam v odraslosti lažje preživeti, ko se znajdejo v situaciji, da so sami in v tem celo uživajo. Jim je pa težje usmerjati se k ljudem in v družbo. Težje jim je navezati nove socialne stike.

    Pri delu spoznavam posameznike, ki imajo težavo pri prepoznavanju in identifikaciji omenjenega čustva. Osamljenost zamenjujejo z anksioznostjo, živčnostjo, napetostjo, dolgočasjem, z lastno nevrednostjo biti z nekom, da si tega ne zaslužijo, skratka na splošno jo zamenjujejo z nečim kar je neprijetno. Ko prepoznajo čustvo osamljenosti in ga poimenujejo, se zgodi, da jih to toliko motivira, da se vendarle obrnejo k ljudem, gredo v družbo, ki jim ustreza oz. si najdejo nov krog ljudi, ki zadovolji njihove potrebe.

    Osamljenost in želja po druženju nista znak šibkosti. Če si osamljen, je čustvo sramote povsem odveč.

    Pomoč psihoterapevta

    Delo psihoterapevta je v tem vidiku pomembno. Posamezniku pomaga, da zgoraj navedene izkrivljene podobe vezane na čustvo osamljenosti in samote prepozna, jih poimenuje in se na sploh z njimi sooči. Psihoterapevt pomaga, da posameznik prepozna starševska sporočila iz zgodnjega otroštva ter posamezniku pomaga, da (spet) razvije socialne spretnosti, ki so vstopna točka za vzpostavljanje (novih) stikov in ohranjanje le-teh. Kadar je bolečina osamljenosti močna in dolgo trajajoča predlagam, da posameznik pomoč poišče pri izkušenem psihoterapevtu.

    Vsekakor pa je za začetek dobro (pre)poznati razliko med osamljenostjo in samoto. Predlagam, da več svojega časa posvečate drugim ljudem in seveda poskušajte ugotoviti kaj so vaše potrebe, kaj lahko date v nekem odnosu in kaj potrebujete v odnosu, od drugega.

    Razmislite o vprašanju, kaj je tisto kar pogrešate v svojem življenju?

    Mogoče stkete nova znanstva in poznanstva. Razmislite, koga pogrešate v svojem življenju in kaj si želite, saj boste na ta način lažje prišli do prave rešitve za vas. Osamljenost naj vam bo motivacija in vodilo, da se raziščete oz. se (spet) najdete.

    Pri osamljenosti pride do občutja posameznika, da ne pripada nikomur in nikamor.

    Kadar je bolečina osamljenosti močna in dolgo trajajoča, je smiselno, da posameznik pomoč poišče pri izkušenem psihoterapevtu.

    Članek je bil objavljen v reviji Bogastvo Zdravja, 26. Oktobra, 2020

  • Ne bojmo se sprememb

    Ne bojmo se sprememb

    A sem edina, ki ponoči ne spi zaradi skrbi?
    Odgovor je nikalen.

    Sprašujem se, ali je strah neizogiben v mojem življenju?
    Ali je nujen del življenja?

     

    Ne smemo pozabiti, da kdor zares živi, pogosto pade. Živeti ves čas v strahu, da se nam ne bo kaj zalomilo, da se ne bomo zlomili, padli (fizično in/ali psihično) samo pomeni, da ne živimo polno življenje. Nič nas ne ovira toliko, kot nas ovira strah!

    Avtorica: Jasmina Čavužič, dipl. soc.del., spec. in asist. psihodinamske psihoterapije

     

    Dokler strahu ne premagamo, le-ta omejuje kvaliteto našega življenja, omejuje naš izbor. Oropa nas upanja, radosti in veselja. Zavira iskanje izhodov iz »napetih« situacij, nezdravih odnosov in tudi ne da priložnosti za spremembe.

    Kaj torej je strah?

    Mnogi strokovnjaki razlikujejo med dvema strahovoma. Govorijo o racionalnem strahu oz. resničnem strahu in o iracionalnem oz. lažnem strahu. Racionalni strah nastopi takrat, ko obstaja neka grožnja in se ob tem sprožijo stresni odzivi. Ti nas varujejo, spodbudi nas k vedenjem in ravnanju, da ohranimo svoje življenje ali življenje drugega. O iracionalnem strahu govorimo, ko se oseba prestraši tudi v situacijah, ko za strah ni razloga. Ko nam domišljija napleta, ko logika ni razumljiva ne osebi sami, niti osebam okoli nje (npr. šef kuje neko zaroto proti osebi). Prav vsi doživljamo obe vrsti strahu in obe vrsti strahu nam pri našem osebnem razvoju pomagata.

    Strah čutimo do trenutne situacije in do situacije v prihodnosti, npr. potovanje z letalom (t.i. aerofobija) ter domnevamo ali predvidevamo, kaj vse bi se lahko zgodilo, npr. strmoglavljenje letala in posledično bolečina in smrt. Strah je lahko povezan z bojaznijo in pod to besedo razumemo, da smo oprezni, imamo tremo, smo zaskrbljeni ali občutimo neko slutnjo.

    Strah nastane v tem trenutku, ko zaznamo neko nevarnost in ko je ta situacija oziroma grožnja močnejša od nas. Nas ogroža. Navadno odreagiramo z jezo in napadalnostjo. To pa nas motivira, da zapustimo situacijo, da ne bo ogrožena naša neka vrednota. V primeru, da strah ni tako močan, je šibkejše narave, ravnamo oprezno. Če imamo strah pred višino (t.i. akrofobija) in se tega strahu zavemo, intenzivnost strahu šibi. Lahko se naslonimo na balkonsko ograjo, se v restavraciji usedemo tako, da sedimo samo par centimetrov do »prepada« s sicer čudovitim razgledom na morje in na prelepo pokrajino, a smo pri tem oprezni. 

    Torej, nad strahom pred višino smo prevzeli kontrolo mi in si s tem omogočili radosti ob prelepem pogledu na pokrajino, morje. Dali smo sami sebi veliko priložnost. Nase smo lahko ponosni, ker smo se zoperstavili sili, ki nas ogroža (padec v prepad). Nadaljevali smo s sedenjem ob robu »prepada« in ob tem upoštevali morebitno nevarnost – padec. Tako smo preprečili nastanek panike, ki jo kreirajo možgani, slednji pa pripeljejo do reakcij, kot so beg, boj, zamrznjenje in onesveščenje in so v strokovnih krogih znani kot štiri f-ji (flight – beg; fight – boj; freeze – zamrznjenje; fait – onesveščanje).

    Razlikovanje med čustvom in vedenjem

    Ob vsem tem je potrebno vedeti, da je pomembno razlikovanje med čustvom in vedenjem. Vsi, navadno povezujemo občutenje strahu z našim vedenjem, ki je umik in kasneje izogibanje določenim nevarnostim.

    Dobro je, če si strah razlagamo kot neke vrste sporočilo. Če med dvema osebama obstaja nekakšna simpatija, je to sporočilo lahko tudi kot klic na pomoč. 

    Poznano nam je, da ko otrok (in še posebej, če je naš otrok) izrazi nek strah s krikom, klicem, npr. pred temo, ravnamo zaščitniško. Otrok si želi zaščite in pomiritve in šele kasneje, ko je ta potreba potešena, nastopi potreba, da o strahu spregovori. Vsi, ki imamo otroke, in vsi, ki smo že doživeli močan strah, vemo, da najprej oddamo oz. slišimo krike. 

    Najbolj me iritira, če moj »rešitelj« želi najprej izvedeti, kaj je ta strah, kaj se je zgodilo. Drugega lahko tak način odziva pomiri. Po mojih izkušnjah je slednjih manj. Ko slišim krik neke osebe, jo najprej poskušam umiriti na čustveni ravni in ji s tem ponudim simbolično zaščito, šele kasneje, ko je nevarnost mimo želim, da svoje misli usmeri v vzrok za strah in o tem razlaga. Kolikor pač neka oseba v danem trenutku to zmore.

    Dvojni strah

    V svojem življenju sem se srečala tudi z osebami (in seveda sem zaznala tudi pri sebi), ki nosijo »maskiran strah«. Ko se nekega strahu sploh ne zavemo in do tega pride iz osebnih razlogov. Zaznamo pa telesne znake tega čustva. Simptomi, kot so izredno hitro in neenakomerno bitje srca, ko dobimo suha usta, težko dihamo, pojavijo se glavoboli, povečan ali zmanjšanj apetit, nas sili na bruhanje, se nam naježi koža, potijo se nam dlani, ne spimo, pogosto hodimo na malo potrebo in imamo motnje pri odvajanju blata, občutimo splošno oslabelost in šibkost v telesu.

    Ne, dragi moji, ni vedno vse zaradi stresa, gre za to, da pri sebi ne prepoznamo strah, ga pa telesno občutimo. In slednje nas lahko pripelje v novo življenjsko situacijo, ko simptom postane »vzrok« za nov strah. Pridelamo si dvojni strah, prvi, ki je povezan z določeno življenjsko situacijo in drugi, ki je povezan z bolezenskim stanjem npr. infarktom. Psihoterapevti tak pojav označimo kot somatizacija, a o tem kdaj drugič.

    Ljudje pozabljamo, da je naše življenje edinstveno, enkratno lepo in povsem prekratko, zato ga ne zapravljajmo zaradi strahu, in še posebej ne zaradi strahu pred spremembami. Naučimo se obvladati to čustvo, mu dati pomembnost, saj nas ohranja pri življenju, nam sporoči tudi to, da ni vse tako kot naj bi bilo, a vseeno si dovolimo v svoje življenje vnesti spremembe. In dajmo, strimo odpor pred spremembami. 

    Spremembe so v življenju dobrodošle in od nas, nedvomno, zahtevajo veliko moči in poguma, a le tako se bomo znebili starih vzorcev in vlog, ki so nam bile dodeljene. Postanimo fleksibilni in trmo postavimo v kot, saj bomo na koncu le tako zmagali.

    Življenje se spreminja, gre naprej, bodimo del tega toka.

     

     

    Članek je bil objavljen v reviji Bogastvo Zdravja, 7. Novembra, 2020

  • Biti odgovoren/odgovorna

    Koliko se res zavedamo, kaj pomeni biti odgovoren. 

    Sem odgovorna?

    Ker živimo iz minute v minuto, iz dneva v dan, in smo naučeni, da ponavljamo vzorce, ker delujemo tako, kot smo bili naučeni, in ta navada izvira tako iz družine, kot iz šole in socialnega okolja, nekaj je lahko kriva tudi lastna lenoba, nam (enostavno) ni mar biti odgovoren in prevzeti odgovornost.

    Življenje me je naučilo kako izredno pomembno je zavedati se dejstva, da sama ustvarjam lastne situacije v katerih sem se znašla.

    Če se sprašujemo: »Kaj je povod, da se mi to dogaja?«, ko naletimo na neko »oviro«, tako v odnosih z bližnjimi ali v službi, svojem delu, na poti ipd., lahko zaključimo, da mogoče še nismo pripravljeni, da je potrebno za dejanja prevzeti odgovornost. Da je potrebno osebno napredovanje in raziskovanje naprej, da ne morem prehitevati toka dogodkov, mogoče tudi to, da nekih svojih idej, misli in zamisli, ne moremo predati naprej drugim, ker mogoče tudi oni niso dovolj zreli zanje.

    Odgovornost je potrebno (ponovno) najti pri sebi. Najdemo pa jo, ko dojamemo učinek vzroka in posledice ter prevzamemo odgovornost za te posledice. Sami si zaradi svojih odločitev ustvarjamo pogoje lastnega delovanja, ki ga na podlagi izbire peljemo v eno ali drugo smer.

    Bodite proaktivni.

    Prevzemite odgovornost za svoja dejanja, predvidevajte situacije in odločajte o svojih dejanjih, dajajte pobude in posledično prevzemajte tveganje, ki (mogoče) sledi.

    Kaj pa odgovornost v partnerstvu?

    V moji praksi se mi vse bolj potrjuje teza, da partnerja pozabita, da vsak nosi svojo odgovornost za uspeh partnerske veze. Prepogosto slišim njihovo misel in izrečen stavek: »Mah, bo že kako šlo naprej, če smo »pregurali« do sem.«

    V poglobljenih pogovorih (je lahko na seansah ali pa v prijateljskih čvekih) pod površino premnogo krat najdem veliko majhnih zamer. Žalosti. Neizrečenih želja. Vprašanj, ki niso postavljena. In to dinamiko medosebnega odnosa partnerja ohranjata. Nanjo sta se celo navadila. Med prijatelji in nasploh v »zunanjem svetu« delujeta normalno, običajno, zanju ostali pravijo, da dobro funkcionirata. Pri tovrstni igri pa parterja pozabita oziroma v večini primerov sploh ne ozavestita, da sta se (in se še vedno) privlačila z določenimi nezavednimi in potlačenimi vsebinami (pridobljenih v otroštvu in mladosti), ki oba zaznamujejo. Navadno imata partnerja zelo podobne boleče točke in jih negujeta drug pri drugem. V resnici sta se partnerja znašla v vrtincu in imata dobro izdelan vzorec »preživetja«.

    Hja vem, spet nekaj »bluzim« in govorim abstraktno. Pa bom vseeno nadaljevala in poskusila pojasniti to »abstraktnost«. Znano je, da odnos med partnerjema temelji na zelo podobnih vzorcih, ki sta jih partnerja okušala skozi lastno otroštvo. Zaradi stisk, ki sta jih doživljala v otroštvu, sta razvila obrambne mehanizme. V odraslem obdobju partnerja enako »igrata« kot sta to počela z njima njegova starša v otroštvu. Partner zaradi teh iger »podoživi« svojo stisko iz otroštva. Posledično vklopi svoje obrambne mehanizme. Krog se sklene. Pot iz tega kroga (v spirali) pa je težka.

    Rešitev? 

    Predvsem jo vidim v tem, da se partnerja zavedata, da klub dejstvu, da tvorita celoto, še vedno upravljata samo s svojo polovico, torej s seboj. Naloga vsakega posameznika je, da se sooča z vsemi vzorci, vlogami in vsebinami, ki so samo njegove.

    Ko se oba tega zavesta, sta na začetku oblikovanja zdravega in kvalitetnega partnerstva, zadovoljujoče zveze. Sledi trud, da sta boljša, bolj pozorna drug na drugega, ker želita drug drugemu vse, kar je dobro, ljubeče, polno, zadovoljujoče, ….

    Biti iskren do sebe in (posledično) do drugega je eden najtežjih izzivov, hkrati pa je uspeh ob polnosti zveze izjemen in notranje doživljanje polno. Posledica, kot jo vidim je samo v tem, da se partnerja ne gresta več čustvenih dram. Ni več psihičnih pritiskov. Manipulacij. V partnerskem odnosu postane nadvlada le umirjenost, sprejemanje različnosti drugega, veselje, radost, izražanje potreb brez sramu in strahu pred napadom ali zasmehovanjem. Kar pa je dober izkupiček. Kajne?

Postavi-meje.si

+1 234 56 78 123

Postavi-meje.si

+1 234 56 78 123