Ne bojmo se sprememb

A sem edina, ki ponoči ne spi zaradi skrbi?
Odgovor je nikalen.

Sprašujem se, ali je strah neizogiben v mojem življenju?
Ali je nujen del življenja?

Ne smemo pozabiti, da kdor zares živi, pogosto pade. Živeti ves čas v strahu, da se nam ne bo kaj zalomilo, da se ne bomo zlomili, padli (fizično in/ali psihično) samo pomeni, da ne živimo polno življenje. Nič nas ne ovira toliko, kot nas ovira strah!

Avtorica: Jasmina Čavužič, dipl. soc.del., spec. in asist. psihodinamske psihoterapije

Dokler strahu ne premagamo, le-ta omejuje kvaliteto našega življenja, omejuje naš izbor. Oropa nas upanja, radosti in veselja. Zavira iskanje izhodov iz »napetih« situacij, nezdravih odnosov in tudi ne da priložnosti za spremembe.

Kaj torej je strah?

Mnogi strokovnjaki razlikujejo med dvema strahovoma. Govorijo o racionalnem strahu oz. resničnem strahu in o iracionalnem oz. lažnem strahu. Racionalni strah nastopi takrat, ko obstaja neka grožnja in se ob tem sprožijo stresni odzivi. Ti nas varujejo, spodbudi nas k vedenjem in ravnanju, da ohranimo svoje življenje ali življenje drugega. O iracionalnem strahu govorimo, ko se oseba prestraši tudi v situacijah, ko za strah ni razloga. Ko nam domišljija napleta, ko logika ni razumljiva ne osebi sami, niti osebam okoli nje (npr. šef kuje neko zaroto proti osebi). Prav vsi doživljamo obe vrsti strahu in obe vrsti strahu nam pri našem osebnem razvoju pomagata.

Strah čutimo do trenutne situacije in do situacije v prihodnosti, npr. potovanje z letalom (t.i. aerofobija) ter domnevamo ali predvidevamo, kaj vse bi se lahko zgodilo, npr. strmoglavljenje letala in posledično bolečina in smrt. Strah je lahko povezan z bojaznijo in pod to besedo razumemo, da smo oprezni, imamo tremo, smo zaskrbljeni ali občutimo neko slutnjo.

Strah nastane v tem trenutku, ko zaznamo neko nevarnost in ko je ta situacija oziroma grožnja močnejša od nas. Nas ogroža. Navadno odreagiramo z jezo in napadalnostjo. To pa nas motivira, da zapustimo situacijo, da ne bo ogrožena naša neka vrednota. V primeru, da strah ni tako močan, je šibkejše narave, ravnamo oprezno. Če imamo strah pred višino (t.i. akrofobija) in se tega strahu zavemo, intenzivnost strahu šibi. Lahko se naslonimo na balkonsko ograjo, se v restavraciji usedemo tako, da sedimo samo par centimetrov do »prepada« s sicer čudovitim razgledom na morje in na prelepo pokrajino, a smo pri tem oprezni. 

Torej, nad strahom pred višino smo prevzeli kontrolo mi in si s tem omogočili radosti ob prelepem pogledu na pokrajino, morje. Dali smo sami sebi veliko priložnost. Nase smo lahko ponosni, ker smo se zoperstavili sili, ki nas ogroža (padec v prepad). Nadaljevali smo s sedenjem ob robu »prepada« in ob tem upoštevali morebitno nevarnost – padec. Tako smo preprečili nastanek panike, ki jo kreirajo možgani, slednji pa pripeljejo do reakcij, kot so beg, boj, zamrznjenje in onesveščenje in so v strokovnih krogih znani kot štiri f-ji (flight – beg; fight – boj; freeze – zamrznjenje; fait – onesveščanje).

Razlikovanje med čustvom in vedenjem

Ob vsem tem je potrebno vedeti, da je pomembno razlikovanje med čustvom in vedenjem. Vsi, navadno povezujemo občutenje strahu z našim vedenjem, ki je umik in kasneje izogibanje določenim nevarnostim.

Dobro je, če si strah razlagamo kot neke vrste sporočilo. Če med dvema osebama obstaja nekakšna simpatija, je to sporočilo lahko tudi kot klic na pomoč. 

Poznano nam je, da ko otrok (in še posebej, če je naš otrok) izrazi nek strah s krikom, klicem, npr. pred temo, ravnamo zaščitniško. Otrok si želi zaščite in pomiritve in šele kasneje, ko je ta potreba potešena, nastopi potreba, da o strahu spregovori. Vsi, ki imamo otroke, in vsi, ki smo že doživeli močan strah, vemo, da najprej oddamo oz. slišimo krike. 

Najbolj me iritira, če moj »rešitelj« želi najprej izvedeti, kaj je ta strah, kaj se je zgodilo. Drugega lahko tak način odziva pomiri. Po mojih izkušnjah je slednjih manj. Ko slišim krik neke osebe, jo najprej poskušam umiriti na čustveni ravni in ji s tem ponudim simbolično zaščito, šele kasneje, ko je nevarnost mimo želim, da svoje misli usmeri v vzrok za strah in o tem razlaga. Kolikor pač neka oseba v danem trenutku to zmore.

Dvojni strah

V svojem življenju sem se srečala tudi z osebami (in seveda sem zaznala tudi pri sebi), ki nosijo »maskiran strah«. Ko se nekega strahu sploh ne zavemo in do tega pride iz osebnih razlogov. Zaznamo pa telesne znake tega čustva. Simptomi, kot so izredno hitro in neenakomerno bitje srca, ko dobimo suha usta, težko dihamo, pojavijo se glavoboli, povečan ali zmanjšanj apetit, nas sili na bruhanje, se nam naježi koža, potijo se nam dlani, ne spimo, pogosto hodimo na malo potrebo in imamo motnje pri odvajanju blata, občutimo splošno oslabelost in šibkost v telesu.

Ne, dragi moji, ni vedno vse zaradi stresa, gre za to, da pri sebi ne prepoznamo strah, ga pa telesno občutimo. In slednje nas lahko pripelje v novo življenjsko situacijo, ko simptom postane »vzrok« za nov strah. Pridelamo si dvojni strah, prvi, ki je povezan z določeno življenjsko situacijo in drugi, ki je povezan z bolezenskim stanjem npr. infarktom. Psihoterapevti tak pojav označimo kot somatizacija, a o tem kdaj drugič.

Ljudje pozabljamo, da je naše življenje edinstveno, enkratno lepo in povsem prekratko, zato ga ne zapravljajmo zaradi strahu, in še posebej ne zaradi strahu pred spremembami. Naučimo se obvladati to čustvo, mu dati pomembnost, saj nas ohranja pri življenju, nam sporoči tudi to, da ni vse tako kot naj bi bilo, a vseeno si dovolimo v svoje življenje vnesti spremembe. In dajmo, strimo odpor pred spremembami. 

Spremembe so v življenju dobrodošle in od nas, nedvomno, zahtevajo veliko moči in poguma, a le tako se bomo znebili starih vzorcev in vlog, ki so nam bile dodeljene. Postanimo fleksibilni in trmo postavimo v kot, saj bomo na koncu le tako zmagali.

Življenje se spreminja, gre naprej, bodimo del tega toka.

Članek je bil objavljen v reviji Bogastvo Zdravja, 7. Novembra, 2020